torek, 29. oktober 2013

Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.


Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.


Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa

četrtek, 03. oktober 2013

4. oktober - svetovni dan živali

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj. Imamo pomembnejšo nalogo – da jim nudimo pomoč, kadar koli jo potrebujejo.
- Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali.[1] 


Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva.[2]  Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda.[3] Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali, da bi izdelali tablete, ki bi omilile učinke našega napačnega ravnanja na človeško (!) zdravje, da bi ugotovili, kako zeleni čaj in kava vplivata na človeško (!) prebavo in ali so ljudje (!) po prenehanju jemanja amfetaminov depresivni.[4]


Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina na in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujemo širom sveta, ne glede na vero, nacionalnost ali politično ideologijo. Še zmeraj pa je naše pojmovanje živali kalno. Bolj nam je mar za obstoj določene vrste kot za pravice posameznih živali znotraj nje. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da naravo lahko "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša (ali pa državna) lastnina - lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva, bicikel ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.


Otrok, ki z užitkom zagrize v breskev, občuduje fižol, ki je vzklil v lončku na okenski polici, ali z zanimanjem posluša, kako nastanejo testenine, nam lica raztegne v nasmeh in mu, vsaj sami pri sebi, dobrodušno prikimavamo. 
Kakšne občutke pa bi v nas izzval otrok, ki brca mačko, na domačih kolinah zajcem z užitkom lomi vratove ali pod naslovom "Kaj bom, ko bom velik" nariše okrvavljeno osebo, ki živali slači iz kož?


To, kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, ki smo si jo ustvarili, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar resnica ne bi travmatizirala otrok? Mar naj jim razložimo, da ima krava, kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le, kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih in v posodah naših psov, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno? Je mar naključje, da le redko, če sploh kdaj, uzremo katero izmed milijard živali, preden njeno telo serviramo na krožniku ali si ga nataknemo na noge? 


Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem svojim bitjem nasprotujemo: posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, živečemu na drugem kontinentu, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo v živalske vrtove in na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje na ta ali oni način?


Slovenci se še prav posebej radi prepričujemo, da pri nas lepo ravnamo z živalmi, da živijo na idiličnih kmetijah, kjer z njimi ravnajo kot z lastnimi otroki. Tudi, če bi to bilo res in če večina živil živalskega izvora ne bi prišla k nam z intenzivnih obratov na tujem in italijansko usnje ne bi bilo od nepojmljivo trpinčenih krav z vzhoda, kako lepo je mogoče ravnati z nekom, ki ga izkoriščaš za profit? Jih na samem koncu njihovega kratkega, bednega življenja nemara božajo in ljubkujejo do smrti?


Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, ki jih bomo nedvomno prejeli po elektronski pošti in bodo krožile po družabnih omrežjih, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase - in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo roko pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? Ali bi nekomu, ki se trudi za pravice afriških otrok, hkrati pa zatira in izkorišča, da, celo plačuje posiljevanje in umore otrok z Daljnega Vzhoda, lahko rekli ljubitelj otrok? Primerjava tega dvojega se morda zdi šokantna, v resnici pa sta si primera zelo podobna.


Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo. Izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili, in tržišče ter proizvodnja sledita zahtevam potrošnikov. 


Izmijmo si pesek iz oči, odvrzimo napačne predstave, ki sta nam jih vsilili zavedena družba in živinorejska industrija s svojimi oglasi, in znova spoznajmo živali - z nepristranskostjo in nedolžnostjo, ki sta nam bili lastni, ko smo bili še sami otroci. Ko sozemljanom nismo pripisovali vrednosti na podlagi koristi, ki jih lahko imamo od njih, temveč smo jih videli kot sebi enakopravne, kot prijatelje, učitelje, prejemnike in vračitelje naše ljubezni. In začnimo ustvarjati takšen svet, kot bi si želeli, da ga poznajo naši otroci, otroci naših otrok in vsa druga čudovita bitja, s katerimi si delimo naš planet.


Besedilo: Veganska iniciativa
[2] WWF 
[3] FAO 
Povezave na vire fotografij: prva druga tretja četrta peta šesta sedma osma deveta deseta