petek, 19. julij 2013

Nenaravna življenjska doba

Nisem še spoznala ne-vegana, ki bi mu bilo vseeno za živali, ki so vzrejene in ubite za človeško porabo. Celo ljudje, ki jedo meso živali in se do neke mere zavedajo, da je ta izkušnja za živali neugodna, vam bodo povedali, da nasprotujejo nepotrebnemu mučenju. Nihče ne želi podpirati krutosti in nihče ne želi verjeti, da ima pri tem kakšno vlogo. Namesto tega vam bodo povedali, da kupujejo samo "humano" meso, jajca iz proste reje in ekološko mleko, pri čemer vidijo tovrstne izdelke kot zadnjo stopnjo v boju proti krutosti nad živalmi, sami sebe pa v vlogi etičnega potrošnika.

Vsako leto na svet privedemo več kot 10 milijard kopenskih živali z enim samim namenom - da bi ugodili našim brbončicam in pokazali upravičenost statusa quo. Nikoli ne podvomimo v absurdnost tega družbenega rituala - namesto tega poiščemo odvezo v dejanjih, za katera menimo, da so sprejemljiva, pri čemer zanemarimo paradoksalnost oksimoronov, kot je "humani zakol", in velikanske korake med zibelko (t.j. udomačitvijo) in grobom (t.j. našimi telesi).


Neokusen proces spreminjanja živih živali v razmesarjene dele teles se začne ob rojstvu in konča v obdobju mladosti - ne glede na to, za kaj in kako so vzrejene. V primerjavi z njihovo naravno življenjsko dobo je večina živali ubita, ko so še otročički, kot je vidno na grafični ponazoritvi (ponazoritev ne vključuje milijonov piščančkov moškega spola, ki so ubiti takoj po izvalitvi v obratih proizvodnje jajc, ker brez potenciala za nesenje jajc za industrijo nimajo vrednosti). 

Ko si dopovedujemo, da jemo meso in izločke "humano vzrejenih živali", zanemarjamo velik del enačbe. Zakol živali je krvavo in nasilno dejanje in smrt se ne prikrade lahkotno do tistih, ki hočejo živeti. Temeljni spor ne izhaja zgolj iz tega, kako vzredimo živali, ampak iz tega, da jih jemo. Brez dvoma lahko preživimo - celo zelo dobro - z rastlinsko prehrano; ni nam treba moriti živali, da bi bili zdravi, še več, živalske maščobe in beljakovine so pogosto povezane z mnogimi boleznimi človeštva. Vse to vemo. Vemo instinktivno, medicinske raziskave pa to védenje podpirajo.

Kaj torej o nas pove dejstvo, da se, soočeni s priložnostjo za preprečitev krutosti in nasilja, obrnemo stran iz navade - zaradi tradicije, kulture, prikladnosti ali užitka? Odgovorov ne bomo našli, če bomo še naprej zastavljali napačna vprašanja.

Gibanje proti "humano vzrejenim živalim za človeško prehrano" omili naše lastne občutke krivde, ne pa tudi trpljenja živali. Če resnično želimo, da bi se sočutje do živali, za katerega trdimo, da ga imamo, odražalo v naših dejanjih, je rešitev povsem preprosta. Živali nehamo jesti. Kako bi lahko to razumeli kot kar koli drugega kot razumski in milosten odziv na nasilen in puhel ritual?

Vsaka žival, rojena v ta svet zaradi svojega mesa, jajc ali mleka - ki bo končala ubita za človeški užitek - ima enako željo po materinski tolažbi in zaščiti, enako zmožnosti čutenja bolečine in enaki vzgib za življenje kot katero koli drugo čuteče bitje. V vzreji živali, katerim je "usojen" zakol, ni nič humanega, kakor tudi ni nič humanega v tem, da zdravi živali v vrelcu njene ali njegove mladosti vzamemo življenje.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu An Unnatural Life Span) je Colleen Patrick-Goudreau.

Prevod: Veganska iniciativa

Ni komentarjev:

Objavite komentar