sreda, 29. avgust 2012

5 razlogov, zakaj jesti meso ni "stvar osebne izbire"


Od vseh nerazumljivih racionalizacij za uživanje mesa v času, ko meso sploh ni nujno za naše preživetje ali zdravje, dandanes mnogi ljudje radi posežejo po priljubljenem sloganu, ki mu jaz pravim "samoprevara osebne izbire". Gre nekako takole: "Moja odločitev, da jem meso, je osebna izbira." Temu običajno sledi izjava, namenjena veganom in vegetarijancem, da so tudi oni sprejeli osebno odločitev, ki ustreza njim. To se na površju morda sliši odlično, ampak v svojem bistvu je zelo izrojeno in skrb vzbujajoče. Tukaj je pet ključnih razlogov, zakaj.


1. Hranjenje je družabni in multi-kulturni dogodek, dokler za mizo ne prisede vegan.

Najprej si pobliže oglejmo, kaj "osebno" pomeni v kontekstu izrazito družabne človeške dejavnosti prehranjevanja. Osebna izbira hrane nikoli ni bila predmet razprave pri mizi, dokler ni vse večje število veganov in vegetarijancev – samo s svojo prisotnostjo pri mizi  izpostavilo vprašanja legitimnosti prehranjevanja z živalmi. Oseba, ki vam pove, da je prehranjevanje z mesom njena osebna izbira, vam sporoča, da se "ne vtikujte vanjo". Ne želi, da bi dvomili v visoke moralne vzgibe, ki si jih želi pripisati, ali da bi morda izpostavili moralno neskladje med stališčem, ki ga je izrazila, in tem, da je v času, ko je povsem nepotrebno, izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemogoče upravičiti. Z drugimi besedami: to vprašanje je označila za stvar osebne izbire natanko zato, ker ste s svojo prisotnostjo povzročili, da je postalo javno.

2. Ni svobodne izbire brez zavedanja

Ironično je, da se meso-jedci, ki svojo odločitev, da jedo meso, označujejo kot osebno, potrudijo, da jo zagovarjajo javno, kadar so soočeni z veganom ali vegetarijancem. Kakor nekateri belopolti liberalci, ki temnopolti osebi kljubovalno zabrusijo: "Saj imam vendar tudi črne prijatelje!", bodo nekateri meso-jedci na dolgo in široko razlagali, kako globoko razumejo veganstvo, saj imajo veganske prijatelje, so že slišali njihove razloge za veganstvo in jih nadvse spoštujejo.

Zagotovili vam bodo, da so skrbno pretehtali razloge za veganstvo, a prišli do zaključka, da "to pač ni za njih". Toda namesto da bi prišli do neke nove razlage, zakaj naj bi ljudje morali jesti meso, se enostavno vrnejo k tradicionalnim trditvam, osredotočenim na, kot jih imenuje socialna psihologinja Melanie Joy, tri N-je upravičevanja: jesti meso je normalno, naravno in nujno. Toda njihovo razmišljanje razkrije dejstvo, da so popolnoma spregledali pomembno idejo, ki stoji za veganstvom, kar lepo povzame avtorica Jenny Brown v svoji knjigi The Lucky Ones: "Lahko postanemo ujetniki naših prvih indoktrinacij, lahko pa se odločimo kritično presoditi svoje predpostavke in svoje življenje uskladiti s svojimi vrednotami. Odločitev za veganstvo nam to najbolje omogoča."

3. Izbira ima žrtev in žrtev je popolnoma spregledana

Oglejmo si to vprašanje z vidika živalske žrtve, ki je v celoti zapostavljena zaradi meso-jedčeve napačne domneve, da živali nimajo želje po svojem lastnem življenju, ali pa da nimajo razumevanja vrednosti le-tega. Ali je živali, ki so jo vzredili, gojili in zaklali za to, da jo je nekdo pojedel, pomembno, ali je oseba, ki jé njeno telo, pretehtala razloge za veganstvo? Seveda ne.

Za tiste, ki so jim življenja ljuba, kot so ljuba nam samim, je nepomembno, ali zavestni meso-jedci menijo, da so s preučitvijo prednosti in slabosti prehranjevanja z živalmi opravili svojo dolžnost. Dejstvo je, da imajo živali, ki jih vzrejamo za meso, vsaj toliko interesa ostati žive, se izogibati bolečinam in trpljenju ter iskati užitek kot hišni ljubljenčki teh meso-jedcev. Kot odlično ubesedi aktivistka Twyla Francois: "Vse živali lahko trpijo enako, razlika med njimi je le v tem, kako jih ljudje dojemamo, in to določa, kaj dopuščamo, da se z njimi dogaja. V zahodnem svetu se nam zdi narobe mučiti in jesti mačke in pse, toda povsem sprejemljivo se nam zdi tako ravnati z živalmi, ki so čuteče in sposobne trpljenja enako kot psi in mačke. Nobeno bitje, ki se ponaša z razumnostjo, ne more podpirati takšnega ravnanja."

4. Veliko osebnih odločitev, ki jih sprejemamo, ima slabe posledice za nas in za druge

Zdaj pa si pobliže oglejmo, kaj pomeni izbira. Samo dejanje izbiranja implicira, da ima tisti, ki izbira, svobodno voljo in se zaveda možnih izbir ter njihovih posledic. Gledano s stališča pravičnosti, živimo v družbi, kjer so naša dejanja in izbire pod vplivom tistega, za kar družba meni, da je sprejemljivo. Lahko se odločimo za osebno izbiro, da nekoga pohabimo, posilimo ali ubijemo, vendar bodo ti ukrepi imeli posledice, ki nas od te odločitve odvračajo. V demokratični družbi je splošno sprejeto, da smo pri svojem početju svobodni, dokler ne škodujemo drugim ali kršimo istih pravic in svoboščin drugih.

Vendar pa je za meso-jedca izbira jesti živali povsem izključena iz tega koncepta pravičnosti, saj po njihovem le-ta ne velja za druge vrste, ampak le za ljudi (kako priročno). Z drugimi besedami, ni vidnih negativnih posledic za uživanje mesa. Žrtve tistih, ki jih jedo, ostanejo nevidne in tihe in to je morda največja prevara, kar jih obstaja.

5. Grozodejstva nikoli niso osebna

V resnici izbira jesti meso zanika sam smisel izbire, saj žival, ki jo je za meso bilo potrebno ubiti, pri tem ni imela nobene možnosti izbire. In označevanje take izbire kot osebne je še bolj problematično, saj ta izbira zahteva odvzem življenja nekomu drugemu, ne osebno žrtvovanje. Nič ne bi moglo biti bolj javno kot odvzem življenja čutečemu bitju, ki mu je lastno življenje ljubo, še posebej, če dejanje ni potrebno in zato ni moralno upravičljivo.

Ko je vsakoletno ubitih 60 milijard kopenskih živali in še približno 60 milijard morskih živali za "osebne" prehranske izbire ene same vrste, ki temeljijo zgolj in edino na užitku okusa, jesti meso ni več stvar osebne izbire, ampak postane socialno-pravično gibanje za zaščito pravic živali. Živalim zanikati pravico do življenja v skladu z njihovimi lastnimi interesi je narobe, poskusiti braniti našo izbiro, da jih jemo, kot osebno, pa zabloda.

Avtor prispevka (v angleškem originalu 5 Reasons Why Eating Meat Can't Be Considered A 'Personal Choice') je Robert Grillo, ustanovitelj organizacije Free From Harm
Prevod: Veganska iniciativa.

nedelja, 26. avgust 2012

Čas je, da opustimo slanino in mleko ter z odprtimi rokami sprejmemo veganstvo


Kljub otročjemu in obrambnemu odzivu nekaterih je Irska zrela za veganstvo.


Težko si je predstavljati, da se antropologi iz vesolja ne bi nadvse zabavali in čudili ob raziskovanju irske kulturne tradicije. Ena izmed stvari, ki bi verjetno pritegnila njihovo pozornost, je dejstvo, da se irska populacija - se pravi ljudje, ki tam živijo - nikoli ne odstavi od prsi.

Nezemeljski raziskovalci bi nas prepoznali kot sesalce, četudi sami neradi priznamo, da to smo, in zdelo bi se jim izrazito čudno, da po tem, ko prenehamo piti mleko iz prsi svojih mater, če nam je to sploh bilo dano, posežemo po mleku za teličke in to hrano za dojenčke uživamo še v celotni odrasli dobi.

Verjetno bi se trudili razumeti, kako so oglaševalci in vsakdanje družbene navade navidezno prepričali celotno skupnost, da za ljudi ni nič bolj "naravnega" kot to, da pijejo hrano za teleta in iz nje izdelujejo sir in jogurt.

Lahko bi se praskali po glavah, če jih seveda imajo, ker je to, da ljudje uporabljajo mleko drugih živalskih vrst, najbolj bizaren, a hkrati najpogostejši in seveda vsakdanji pojav.

"Bi želeli nekaj otroške hrane v svoji kavi, gospa?" 
"Ja, prosim." 
"Želiš tekočino, posebej namenjeno rejenju teleta, prelito čez svoje žitarice, ljubica?" 
"Zakaj pa ne!"

Kaj pa, ko obiskovalci iz vesolja odkrijejo, da je na Irskem vedno več veganov? Ko končno najdejo člane gibanja Odstavljeni smo od prsi, ki živijo na zdravi rastlinski prehrani in jih navdušuje filozofija veganstva, ki v svoji srži teži k manj nasilnemu svetu? Kaj si bodo mislili o tej subkulturi?

Ko sem se preselil na Irsko, je bil keltski tiger še na preži in ljudje so mi z veliko gotovostjo trdili, da Irska ni pripravljena za veganstvo. Tako vzneseni od svoje ljubezni do slanine, klobas in jajc, verjetno poplaknjenih s hrano za teličke, pa čeprav le kot dodatek v čaju, Irci z veganstvom niso hoteli imeti veliko ali pa sploh nobenega opravka.

Kot da bi potreboval potrditev za to, sem na nacionalni radijski postaji kmalu slišal deklico, staro okoli 10 let, ki je rekla, da je vegetarijanka in méni, da ni prav, da ljudje ubijajo krave, da jih jedo in iz njihove kože proizvajajo usnje, in da ubijajo ovce, da jih jedo in jim jemljejo njihovo volno.

Ko je nehala govoriti, se je ponovno oglasil voditelj v studiu, in prvo, kar je rekel, in to v stilu Homerja Simpsona, je bilo: "Mmmmm, slanina."

Zakaj se je odrasla oseba tako otročje in obrambno odzvala na iskreno stališče otroka o izkoriščanju drugih živali? Kot sociolog, ki gleda skozi prizmo ideologije ter moči kulturnih norm in vrednot, vidim, da je Irska, tako kot večina drugih družb, zelo speciesistična, celo tako zelo, da se izrazu "speciesizem" mnogo ljudi posmehuje.

Vendar pa Harold Brown, nekoč živinorejec v ZDA, sedaj pa zagovornik veganstva in ustanovitelj organizacije Farm Kind, pravi, da je speciesizem vir vseh drugih izmov in vsega izkoriščanja.

Torej, izgledi za veganstvo na Irskem sredi prejšnjega desetletja niso bili preveč dobri, a po tem, ko sem se udeležil informacijskih okroglih miz o veganstvu in številnih prireditev v Dublinu, sem stvari videl precej bolj rožnato.

Zdelo se je, da večina ljudi na Irskem ve, kaj pomeni "vegan" - nekdo, ki ne jé drugih živali ali živalskih proizvodov - in "beseda na V" navsezadnje ni bila tako strašljiva.

Veliko ljudi je izkazalo zanimanje in celo podporo, ko so na ulicah naleteli na vegansko literaturo. Zmeraj večje število kavarn in restavracij na svojih menijih ponuja veganske opcije in večina večjih trgovin z živili na Irskem prodaja številne veganske izdelke. Nedavno sem obiskal več dogodkov, ki so jih organizirali irski vegani, in tudi sam sem pomagal pri organizaciji enega ali dveh.

Vsi so bili dobro obiskani, pozitivni dogodki, a pretežno v Dublinu. To pušča odprto možnost, da med mesti in podeželjem, ko gre za rastlinsko prehrano in vegansko filozofijo, obstaja razkorak.

Ali je ta razkorak resnična družbena realnost, bomo še videli, prav tako tudi, v kolikšni meri se veganstvo tukaj lahko razcveti.

Čeprav so mi zatrjevali nasprotno, mislim, da je Irska zrela za veganstvo, in zgodovinski ter kulturni antropologi, domači ali iz vesolja, bodo nekoč raziskovali nenavaden pojav, da irska družba nekoč v preteklosti ni uspela odstaviti od prsi nekaj svojih državljanov sesalcev.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Time to wean ourselves off the rashers and milky tea and embrace veganism) je Dr Roger Yates, občasni profesor na University College Dublin ter raziskovalec družbenih gibanj in protestov.

Prevod: Veganska iniciativa.

petek, 24. avgust 2012

Civilna tožba proti krznarski industriji

Kanadski državljani v dveh okrožjih province Nova Škotska načrtujejo skupinsko civilno tožbo proti krznarski industriji, ki povzroča hudo onesnaženje. 


V odvetniški pisarni Wagners so pripravili prijavni obrazec, s katerim se lahko tožbi pridruži vsakdo, ki meni, da ga je onesnaženje, ki ga je povzročila krznarska industrija v okrožjih Yarmouth in Digby, kakorkoli prizadelo. 

Nedavna študija novoškotskega inštituta za okolje je kot vir kontaminacije 10 jezer na zahodu province identificirala farme z minki. Odplake s farm v jezerih povzročajo cvetenje modrozelenih alg, ki proizvajajo toksine, ki v dovolj visokih koncentracijah škodujejo ljudem in živalim. 

"Okoljske tožbe so zaradi svoje kompleksnosti zelo zahtevne," pravi odvetnik Raymond Wagner, ki je v preteklosti zastopal družine umrlih rudarjev v Westrayu ter prebivalce v bližini odlagališča nevarnih odpadkov v Sydneyu. Ni razkril, koliko pritožb prebivalcev potrebuje za vlogo tožbe, a pravi, da res veliko. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad sistemom, v katerem morajo prebivalci od onesnaženja najprej utrpeti škodo in zdravstvene težave, preden lahko tožijo krivca. "Količina denarja, ki ga zasluži tukajšnja krznarska industrija, je ogromna," pove Wagner, "a varovanju okolja je namenjenih komaj kaj sredstev."

Colleen McGill je ena izmed mnogih Kanadčanov, ki nasprotujejo obstoju in širjenju farm minkov. "Mislim, da imajo tamkajšnji prebivalci dovolj," je komentirala onesnaženje rek in jezer v okrožjih Yarmouth in Digby, kjer se nahaja 85% novoškotskih farm z minki. Sedaj letno izvozijo 1,4 milijona kož, za katere prejmejo 120 milijonov dolarjev. Večino prodajo na Kitajsko in v Rusijo.

Dan Mullen, predsednik Združenja rejcev minkov Nove Škotske, je povedal, da je okrožje Annapolis, ki meji na okrožji Yarmouth in Digby, odlično območje za širitev krznarske industrije, saj je tam veliko neobdelane zemlje. Trenutno je v Annapolisu 5 farm z minki. Izdanih je bilo 20 dovoljenj za gradnjo novih ali večanje že obstoječih farm, in vsaj še 40 jih je v postopku.


Vir: The Chronicle Herald
Prevod: Veganska iniciativa

četrtek, 23. avgust 2012

Zakaj je veganom vseeno za ljudi?


"Veganka si? Zakaj sovražiš ljudi?"


To vprašanje me doleti dokaj pogosto, a me vsakič ujame nepripravljeno. Težko razumem, kako sta jeza in razdraženost lahko začetni odziv neke osebe na mojo rastlinsko prehrano in način življenja, ki ne povzroča trpljenja. Nikoli nisem čisto prepričana, kako se odzvati. Iskren odgovor je, da ne sovražim ljudi in da je veganstvo pravzaprav v popolni harmoniji z veliko zelo pomembnimi vprašanji človekovih pravic. Moja življenjska filozofija je koristiti svetu - in ne, kot mnogi verjamejo, koristiti živalim na račun sveta.

Zgodovinsko gledano so se najpomembnejša gibanja za socialno pravičnost zavzemala za tiste brez določenih pravic. Temelj gibanja za pravice žensk je bila pridobitev volilne pravice. Cilj je bil vplivati na vprašanja, pomembna za ženske, in s tem pomembna za vse. Žarišče gibanja za človekove pravice je bilo prizadevanje za enakopravnost črncev in belcev. Cilj pa je bil, da svet prizna, da je potrebno vse ljudi obravnavati enako, ne glede na raso ali barvo. Podobno si gibanje za pravice živali prizadeva dati glas tistim, ki ga nimajo - milijardam živali, ki v mukah živijo in umirajo za našo hrano in zabavo. Vprašanje človekovih pravic in vprašanje pravic živali imata enak osnovni cilj: izboljšanje stanja družbe kot celote.

Veliko ljudi se ne zaveda, da pri gibanju za pravice živali ne gre le za ne-človeške živali, tudi ljudje lahko veliko pridobijo. Živinoreja in z njo povezane panoge so med najbolj nevarnimi na svetu. One Green Planet ugotavlja, da je samo v ZDA služba za varnost in zdravje pri delu poročala o smrti 9003 kmetijskih delavcev zaradi poškodb pri delu med leti 1992 in 2009. Poškodbe lahko vključujejo vse od kroničnih bolečin do bolezni srca in smrti. Mnogo delavcev je brez dokumentov, zaradi česar ne upajo priznati svoje bolezni ali poškodbe in zato niso deležni ustreznega zdravljenja. Kakovost življenja teh delavcev je pogosto zelo klavrna zaradi neverjetne čustvene obremenjenosti, ki jo prinaša delo v klavnici. Human Rights Watch pravi, da pogoji dela na intenzivnih kmetijah "sistematično kršijo človekove pravice."

Poleg neposrednega vpliva na delavce na farmah in v klavnicah je živinoreja neučinkovita tudi z vidika svetovne lakote. Glede na poročilo organizacije Humane Society gre skoraj 80 odstotkov soje in do 50 odstotkov koruze na svetu za krmo živali, ubitih za meso, namesto neposredno za ljudi. Zaradi tega mesna industrija z ljudmi tekmuje za hrano. A ne gre le za hrano: proizvodnja rejnih živali pustoši vire kot sta zemlja in voda. Prehrana, ki temelji na mesu, zahteva do 20 krat več zemlje kot veganska prehrana, prispeva h krčenju gozdov in degradira zemljišča, ki jih uporablja. Proizvodnja mesa tudi trati vodo: skoraj 20.000 litrov vode gre za pridelavo enega kilograma mesa, a le 95 litrov je potrebnih za pridelavo enega kilograma pšenice.

Osupljiva je tudi statistika o vplivu proizvodnje mesa na podnebne spremembe. Po podatkih Združenih narodov živinorejski sektor k emisijam toplogrednih plinov na svetovni ravni globalno prispeva 18 odstotkov.

Tisti, ki ne poznajo veganstva, zlahka spregledajo, da je namen sočutja, povezanega s pomočjo živalim, tudi pomoč ljudem. Lepota izbire rastlinske prehrane je v tem, da z eno samo izbiro lahko pomagate reševati ves svet. Dobesedno.

Za tistega, ki to ve, si ne morem predstavljati, da bi lahko menil, da mi trije brezmesni obroki na dan preprečujejo skrb za človeka. Woody Harrelson, predan vegan, pravi, da ima ob rastlinski prehrani več energije. Zame več energije pomeni več časa za vse - tudi za delovanje v smeri izboljšav za ljudi. Pravzaprav poznam kar nekaj veganov, katerih strast za sočutje zajema vse, kar je živo. Kalifornijka Kath Rogers, ki je že v otroštvu postala vegetarijanka, je soustanoviteljica  Animal Protection and Rescue League, organizacije, ki je imela ključno vlogo pri prepovedi foie gras v Kaliforniji. Še vedno aktivna zagovornica pravic živali je Kath danes tudi programski vodja v California Against Slavery, skupini, katere namen je krepitev zakonodaje proti trgovini z ljudmi. Ne morem si misliti, da bi prav veliko ljudi obtožilo Kath, da je ne skrbi za ljudi: svoje življenje je posvetila pomoči živalim in ljudem in dela toliko dobrega, kot je le mogoče.

Za nekatere biti vegan pomeni le prehranske izbire, vendar pa je veganstvo veliko več kot le prehrana. Biti vegan pomeni sprejeti odločitev za vzpodbujanje pozitivnih sprememb na tem svetu, ki jih obupno potrebuje. Čeprav je potrebnih veliko raznoraznih izboljšav, pa tisti, ki postane vegan, pokaže, da samo zato, ker ne moremo narediti vsega, to še ne pomeni, da bi morali prenehati poskušati. Na srečo rastlinska prehrana in veganski življenjski slog koristita obojim, človeškim in ne-človeškim živalim.



Avtorica prispevka (v angleškem originalu Why Don't Vegans Care About People?) in fotografije je Anjali Sareen. Sledite ji lahko na Twitterju.
Prevod: Veganska iniciativa.

petek, 17. avgust 2012

Mednarodni dan brezdomnih živali, 18. avgust 2012

Jera je prišla je na svet, kot pridemo vsi, potem pa še kot otrok ostala sama. Zapuščena je našla novo varno zavetje v rokah ljudi ljubljanskega zavetišča za male živali. Tam so jo oskrbeli in ji dali začasni dom. Dnevi so tekli in Jera se je brezskrbno zabavala z mačjimi prijatelji. A ni vedela, kakšna usoda jo čaka, če je nihče ne bo posvojil… Enkrat v tistih dneh se je v Špeli prebudila želja, da bi pod svojo streho sprejela še eno bitje. Na sobotno dopoldne se je tako odpeljala v zavetišče in izmed druščine brezdomnih žival, ji je v naročje priplezala ravno Jera. Muzala se ji je po rokah, jo praskala s krempeljci in jo lizala po rokah. Tako jo je prepričala, naj jo odpelje v nov, topel dom.


Jerina zgodba je le ena izmed tistih s srečnim koncem. Navkljub velikemu številu posameznikov, ki so pripravljeni posvojiti brezdomno žival iz zavetišča, pa se njihovo število žal ne zmanjšuje - ravno obratno. Tudi zato organizacije z vsega sveta vsako leto tretjo avgustovsko soboto (letos že dvajsetič) na Mednarodni dan brezdomnih živali organizirajo različne dogodke, s katerimi predstavljajo problematiko brezdomnih živali.

Največji problem je prenatrpanost v zavetiščih. Točnih podatkov o številu brezdomnih živali, tako tistih, ki začasno prebivajo v zavetiščih, kot onih, ki so prostoživeče, ni. V Sloveniji je registriranih enajst zavetišč za male živali in praktično vsa se soočajo s prostorsko stisko. Zaradi nje se še bolj dosledno izvaja evtanazija živali, ki so v zavetišču več kot 30 dni, saj jim občina, kjer je bila žival najdena, po zakonu ni več dolžna plačevati bivanja v zavetišču. 


Razlog za visoko število brezdomnih živali tiči v dejstvu, da večina teh živali ni kastrirana oziroma sterilizirana. Prostoživeče živali se tako v skladu z njihovo naravo svobodno razmnožujejo, k temu pa pripomorejo tudi živali, ki sicer imajo dom, a jih skrbniki iz različnih razlogov puščajo nenadzorovane. Obenem se kljub strogi zakonodaji še vedno dogaja, da skrbnik živali, ki je skotila mladiče, le-teh ne more vzdrževati ali oddati in jih odnese in spusti nekam v naravo, kjer so nato prepuščene same sebi.

K prirastu števila brezdomnih živali na žalost precej pripomore tudi človek. Veliko ljudi se odloči za domačega ljubljenčka, ki pa se ga po določenem času naveliča ali pa ga ne more več vzdrževati. Zgodi se tudi, da ljudje med počitnicami žival preprosto zavržejo, saj nimajo nikogar, ki bi skrbel zanjo med njihovim dopustom. Na žalost se tudi ogromno živali znajde v zavetiščih, ker so bile odvzete skrbnikom zaradi slabih bivalnih pogojev.

Kaj lahko storite ob dnevu brezdomnih živali?
  • Spregovorite o problematiki brezdomnih živali. Mnogo ljudi se problema niti ne zaveda. Če se v vaši lokalni skupnosti soočate s problematiko brezdomnih živali, organizirajte posvet o tem, kako bi vašo skupnost naredili bolj prijazno živalim in ljudem.
  • Seznanite se s problematiko zavetišča za male živali v vaši bližini. Širite glas o njem.
  • Seznanite se in pomagajte pri kastraciji in sterilizaciji živali. To sta najmočnejši orožji proti nekontroliranemu širjenju števila brezdomnih živali.
  • Postanite prostovoljec v zavetišču. Oskrbniki zavetišč so veseli vsakršne pomoči.
  • Donirajte denar zavetišču. Ti ga potrebujejo tako za samo delovanje zavetišča kot za cepiva, stroške sterilizacije in kastracije in drugo.
  • Postanite boter na daljavo. Podaljšajte življenje živali v zavetišču.
  • Ne kupujte živali, temveč jo posvojite v enem izmed spodaj naštetih zavetišč.

Seznam slovenskih zavetišč za živali (vir: Veterinarska uprava RS, http://www.vurs.gov.si/):
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana (www.zavetisce-ljubljana.si)
Zavetišče Horjul (www.zavetisce-horjul.net )
Zavetišče za zapuščene živali Maribor (www.zavetisce-mb.si)
Zavetišče Zonzani, Dramlje (http://www.zonzani.si)
Zavetišče za zapuščene Živali »Mačji Dol«, Škofja Loka (http://www.zverca.si )
Perun dresura psov, Blejska Dobrava (www.perun.si )
Vzreja psov in zavetišče za pse Oskar, Šempas (www.leomegy.com )
Obalno društvo proti mučenju živali Koper (http://www.obalno-zavetisce.com)
Zavetišče za živali Turk, Novo mesto (http://www.zavetisce-turk.si)
Zavetišče Meli, Trebnje (www.meli-center.si)
Zavetišče Mala hiša, Lukačevci (www.zavetisce-malahisa.si )


nedelja, 05. avgust 2012

»Prepričanje, da so slovenski lovci streljali za dobrobit živali, je naravnost smešno!«

Oscar Horta je karizmatični profesor moralne filozofije na španski univerzi Santiago de Compostela. Nadvse cenjen avtor del s področja bioetike, speciesizma in antropocentrizma je Slovenijo obiskal prvič.


"Zgrožen sem," je povzel svoje misli, ko je izvedel, da so slovenski lovci nedavno najprej ubili medvedjega mladiča, kasneje pa še medvedko in drugega mladiča. V okviru organizacije Equanimal je bistveno doprinesel k ukinitvi bikoborb, zato ga še posebej žalosti dejstvo, da so nekateri Slovenci novico o uboju medvedje družine pozdravljali. "Slovenija je med državami, ki živali ne spoštujejo dovolj," je sklenil.

Pred nedavnim je slovensko javnost razburila novica o odstrelu medvedke in dveh njenih mladičev. Kot veste, je bilo v Sloveniji odstreljenih kar precej medvedov. Kako to doživljate kot nekdo iz drugega kulturnega okolja in kot moralni filozof?

Ne dogaja se nič drugačnega kot drugod po svetu, saj je prepričanje, da živali obstajajo zato, da so nam na razpolago, po svetu zelo razširjeno. Gre za prepričanje, da živali obstajajo zato, da jih lahko ljudje izkoriščamo v svoje namene in jih lahko tudi odstranimo, ko jih več ne potrebujemo ali pa so nam odveč. Preprosto povedano, gre za prepričanje, da so živali nek predmet. Z vidika poseganja v okolje to pomeni, da jih enačimo z drevesi, kamenjem in rastlinami. Dejstvo pa je, da so živali čuteča bitja, ki trpijo v enaki meri kot ljudje in zato tako ravnanje nikakor ni dopustno. Živali so sposobne čutiti bolečino in trpljenje v enaki meri kot ljudje. Seveda se potem upravičeno vprašamo, kako je sploh mogoče upravičiti poboj medvedje družine. Z živalmi si dovolimo ravnati na načine, ki jih nikoli ne bi izbrali za ravnanje z ljudmi. Če bi podobno škodo naredila človeška družina, bi brez dvoma izbrali kak drug pristop k reševanju problema. Zato je zavedanje, da živali čutijo veselje, bolečino, zadovoljstvo, žalost in druga čustva tako kot človek, izjemnega pomena.

Kako pa bi komentirali argument, da lovska stroka mora ubiti medvedjega mladiča, da medvedko prestraši in odvrne od zahajanja v naselje in s tem medvedki in njenim preostalim mladičem v bistvu naredi uslugo?

Taka trditev je popolnoma nesmiselna. Vsakdo, ki bo izvedel za takšno zgodbo, bo v sebi vedel, da tak argument nima teže, da je to popoln nesmisel. Tudi človeku, ki ne pozna konkretnega primera, je kristalno jasno, da je medvedka imela svoje mladiče rada in je za njih skrbela. Kako neki lahko nekomu sploh pade na pamet, da trdi, da ji je bila storjena usluga, če pa so ji ubili potomca? Zgrožen sem. To je vendar naravnost neverjetno! Prepričanje, da so ti lovci streljali za dobrobit živali, je naravnost smešno!

Zakaj stroka sploh zavzema stališča, da je treba v naravo posegati za naše in njeno dobro?

Načeloma se mi poseganje ljudi v naravo ne zdi sporno, če je pri tem edino vodilo pomagati živalim. Zdi se mi na primer dobro, da se pomaga poškodovanim živalim, vendar v primeru, o katerem govorimo, definitivno ni šlo za pomoč živalim. Lahko pa bi se pomagalo medvedom s hrano globoko v gozdovih, lahko bi pomagali poškodovanim medvedom, lahko bi pomagali medvedom, ki so se ujeli v kakšno past, lahko jim nastavljamo cepiva, … Če bi medvedi imeli dovolj hrane globoko v gozdu, ne bi zahajali v naselja. S takimi dejanji v resnici pomagamo medvedom, ne pa z odstrelom. Dejstvo je, da se v naravi dogaja veliko trpljenja, ki ga lahko vsaj omilimo z nesebično pomočjo, nikakor pa ne z umorom mladičev.

Glavni argument za odstrel medvedov je bilo ogrožanje ljudi. Zakaj ima v prevladujočem vrednostnem sistemu dobrobit ljudi absolutno prednost?

Kadar umre človek, se smatra, da mu je bila odvzeta možnost občutiti vse potencialne pozitivne trenutke, ki bi ga še čakali. Zato je dilema o večvrednosti življenja na videz preprosta. Ko pa se zavemo, da se z ubojem živali tudi njej odreče možnost doživljanja lepote življenja, postane ta dilema dosti bolj kompleksna. Enaki razlogi, ki odvračajo od uboja ljudi, veljajo tudi za uboj živali. Zato ontološko ni logično, da bi se človeško življenje ščitilo z ubojem živali.

Obstaja tudi mnenje, da je treba zaščititi živali na kmetijah. Medvedi, o katerih sva govorila, so domnevno ogrožali zajce in kokoši na neki osamljeni kmetiji. Kako je s tem?

Kristalno jasno je, da večje število kokoši v kokošnjaku na kmetiji tam živi zato, da se jih bo kasneje zaklalo in bodisi konzumiralo bodisi prodalo. Tako da je argument ta, da kmetije niso namenjene dobrobiti živali, ker v bistvu skrbijo za dobrobit človeka. Predvsem gre za ekonomski interes človeka in ne dobrobit kokoši in zajcev. Tukaj se potem spet znajdemo pred dilemo, ki sem jo opisal ravno prej.

Kaj pa argument, da je število medvedov treba uravnavati, ker rjavi medved v Sloveniji skorajda nima naravnih sovražnikov in zato narava ne skrbi za njihovo število?
 

Če res ni nobene druge alternative, torej če bi zaradi povečanega števila medvedov bila lakota med njimi ali pa bi trpele druge živalske vrste, bi lahko še vedno posegli v naravo tako, da bi poskrbeli za dobrobit živali brez odstrela. Možnost bi bilo zaviranje razmnoževanja z metodami kontracepcije, kot sta kastracija in sterilizacija. V bistvu je podobno kot z ljubljenci, kot so psi in mačke. Definitivno poboj ni rešitev. Pomislite, kako zgroženi smo bili, ko se je v Bakuju dogajal načrten pomor psov. Medvedi so enakovredna čuteča bitja in poboj medvedov je enakovredno problematičen.

Zelo je postal priljubljen evfemizem "uravnati število", ki se še posebej uporablja pri vranah in divjadi. Kako bi komentirali obstoj in potrebo po obstoju takih besednih zvez?

Stvar se sliši manj kruto in bolj znanstveno, zato jo lažje sprejmemo. V bistvu pa gre za načrten uboj živali iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki ponavadi služijo dobrobiti ljudi in ne živali. Ne smemo iskati načinov, da dajemo vtis, da delamo nekaj znanstvenega in nekaj, kar bo dobro delo živalim, ko pa v resnici to počnemo za naše dobro.

Torej te evfemizme uporabljamo zato, da ne trpi naša samopodoba?

Ja, te besedne zveze uporabljamo zato, da se boljše počutimo in da stališča, ki jih zagovarjamo, ne zvenijo neprijetna in kruta.

Kako bi ocenili družbo, ki čuti potrebo, da izumi take evfemizme?

To je družba, ki je do živali diskriminatorna. V stroki temu pojavu pravimo speciesizem. To je ideologija, ki omogoča, da upravičimo maltretiranje neke vrste, v tem primeru medvedov, in ob tem zagovarjamo superiornost potreb neke druge vrste, torej ljudi. Ti evfemizmi zamaskirajo speciesizem, da se zdi, da širi dobro, v resnici pa speciesizem prinaša trpljenje. Takih pogledov naj se seveda družba osvobodi.

Med zaskrbljeno javnostjo se je tudi pojavilo razmišljanje o tem, da smo Slovenci krvoločni ljudje, ker dovolimo predpise, ki tako ravnanje dovolijo. Se vam glede na slišano o ubijanju medvedjih mladičev zdimo krvoločen narod?

V prvi vrsti nas mora zanimati, ali je to družba, ki spoštuje živali ali ne. Na žalost pa večina narodov, med njimi tudi Slovenija, živali
ne spoštuje dovolj.
 


Pogovarjala se je: Aleksandra Bikić