nedelja, 14. oktober 2012

Deklaracija o zavesti živali

7. julija 2012 je skupina uglednih strokovnjakov s področja nevroznanosti na prvem letnem znanstvenem posvetu v spomin Francisu Cricku na Univerzi v Cambridgeu predstavila Deklaracijo o zavesti, v kateri sporočajo, da ljudje niso edine živali, ki so sposobne zavestnih in čustvenih doživljanj. Tudi ostale živali imajo namreč nevroanatomsko, nevrokemično in nevrofiziološko podlago zavestnih stanj, vključno z zmožnostjo namernega vedênja.


Z vprašanjem zavesti pri nečloveških živali se je spopadal že Charles Darwin. V svoji teoriji o evolucijski kontinuiteti, po kateri so razlike med živalmi vprašanje stopnje in ne vrste, je prišel do zaključka, da če je»nekaj« prisotno pri človeku, je torej prisotno tudi pri drugih živalih. Variacije na temo seveda obstajajo, vendar evolucijsko kontinuiteto sodobna znanost potrjuje.

Za številne znanstvenike kakor tudi za ostale ljudi, ki se z nečloveškimi živalmi redno srečujejo in z njimi živijo, je Cambriška deklaracija le potrditev odkritja, do katerega so sami izkustveno in intuitivno že zdavnaj prišli. Zametki takšnega spoznanja se skrivajo tudi v nacionalnih zakonih za t.i. zaščito živali, ki nečloveškim živalim sicer priznavajo status čutečih bitij, vendar le do stopnje, do katere ostaja čutenje teh bitij dobičkonosno.

Nasprotniki priznavanja zavesti nečloveškim živalim trdijo, da ne moremo biti zares prepričani, da imajo nečloveške živali zavest, ter spodbujajo k skeptičnosti, celo militantnemu agnosticizmu, s posledično ohranitvijo statusa quo, ki človeku omogoča brezmejno izkoriščanje in pobijanje nečloveških živali za lastno korist in razvade.

Zmeda okrog vprašanja zavesti se med drugim poraja iz razlike med lahkim in težkim vprašanjem raziskovanja zavesti, kot to označuje David J. Chalmers. Lahko vprašanje, ki še zdaleč ni tako lahko, kot se morda zdi, se nanaša na možganske mehanizme, ki služijo kot podlaga zavestnega delovanja, in le-te znanost počasi odkriva. Težko vprašanje raziskovanja zavesti pa se nanaša na uganko, kako fiziološki procesi v možganih rodijo subjektivno izkustvo.  Slednje ostaja neznanka tudi pri vprašanju človekove zavesti.

Za zaprisežene skeptike in ideologe antropocentrizma bodo nečloveške živali ne glede na etološka spoznanja in vse bolj jasno dejstvo primerljivosti bioloških struktur in mehanizmov pri človeku in drugih živalih, na katerih je osnovano človekovo čutenje in zavestno delovanje, ostale brez zavesti, dokler o svojih občutjih ne bodo spregovorile v človeškem jeziku. 

Philip Low z univerze Stanford, soavtor in podpisnik Cambriške deklaracije, je drugačnega mnenja. Na vprašanje, kako so se nova spoznanja dotaknila njega osebno, v intervjuju za brazilski medij odgovori, da namerava postati vegan, ker je težko, da bi se to novo razumevanje živali, predvsem njihovo občutenje bolečine, človeka ne dotaknilo.
________________________________________________________________________

Deklaracija o zavesti živali*

Na današnji dan, 7. julija 2012, se je na Univerzi v Cambridgeu zbrala skupina uglednih mednarodnih strokovnjakov s področja kognitivne nevroznanosti, nevrofarmacije, nevrofiziologije, nevroanatomije in računalniške nevroznanosti, da bi ponovno ovrednotila nevrobiološko podlago zavestnega doživljanja in z njim povezanih vedênj pri ljudeh in nečloveških živalih. Čeprav so primerjalne raziskave na tem področju omejene z nezmožnostjo nečloveških živali, pogosto pa tudi ljudi, da bi jasno in brez težav posredovali svoja notranja stanja, lahko nedvoumno pritrdimo naslednjim ugotovitvam:
  • Področje raziskovanja zavesti se hitro razvija. Razvite so bile številne nove metode in strategije proučevanja ljudi in nečloveških živali. Tako je na razpolago vedno večja količina podatkov, ki kliče k občasnemu ponovnemu ovrednotenju obstoječih prepričanj na tem področju. Raziskave nečloveških živali so pokazale, da je mogoče homologne možganske povezave, vezane na zavestno doživljanje in zaznavanje, selektivno spodbujati in zavirati ter na ta način presoditi, ali so za takšna izkustva resnično potrebna. Poleg tega so na voljo nove, neinvazivne tehnike, ki omogočajo proučevanje korelatov zavesti pri ljudeh.
  • Zdi se, da nevrološka podlaga čustev ni omejena le na kortikalne strukture. Subkortikalna živčna omrežja,  ki so pri človeku vzburjena v raznih čustvenih stanjih, so prav tako izjemnega pomena pri porajanju čustvenega vedênja živali. Umetno vzburjenje istih predelov možganov povzroči odgovarjajoča vedênja in občutja tako pri ljudeh kot pri nečloveških živalih. Kjer koli v možganih nečloveških živali izzovemo nastop nagonskih čustvenih vedênj, so številna izmed njih skladna z izkušanimi občutji, vključno s tistimi notranjimi stanji, ki so povezana z nagrajevanjem in kaznovanjem. Globoka možganska stimulacija teh sistemov sproži podobna čustvena stanja tudi pri človeku. Sistemi, povezani s čustvovanjem, so koncentrirani v subkortikalnih predelih, ki so polni živčnih homologij. Mlade človeške in nečloveške živali navkljub odsotnosti neokorteksa obdržijo te možgansko-umske funkcije. Poleg tega primeri insektov in glavonožcev (npr. hobotnice) kažejo na to, da so se nevrološke povezave, ki podpirajo vedênjska/elektrofiziološka stanja pozornosti, spanja in odločanja, razvile zgodaj v evoluciji, s pojavom nevretenčarjev.
  • Rečemo lahko, da ptice s svojim vedênjem, nevrofiziologijo in nevroanatomijo predstavljajo osupljiv primer vzporedne evolucije zavesti. Dokazi o prisotnosti stopenj zavesti, podobnih človeški, so najbolj opazni pri sivih afriških papagajih. Čustvena in kognitivna omrežja sesalcev in ptic se zdijo veliko bolj homologna, kot se je prvotno menilo. Še več, pokazalo se je, da imajo nekatere vrste ptičev podobne živčne vzorce spanja kot sesalci, vključujoč REM fazo spanja in, kot je bilo dokazano pri zebrastih ščinkavcih, nevrofiziološke vzorce, za katere naj bi po predhodnih prepričanjih bil potreben neokorteks sesalcev. Raziskave samoprepoznavanja v ogledalu so pokazale, da presenetljive podobnosti z ljudmi, velikimi opicami, delfini in sloni izkazujejo zlasti srake.
  • Učinki določenih halucinogenov so pri ljudeh povezani z motenim kortikalnim procesiranjem. Farmakološki posegi s kompoziti, za katere je znano, da vplivajo na zavestno delovanje pri ljudeh, pa lahko vodijo do podobnih vedênjskih motenj tudi pri nečloveških živalih. Dokazi nakazujejo, da je pri ljudeh zavest povezana s kortikalno aktivnostjo, kar pa ne izključuje možnega prispevka subkortikalnega ali zgodnjega kortikalnega procesiranja, kot v primeru vizualnega zavedanja. Dejstvo, da se čustvena stanja ljudi in nečloveških živali porajajo iz homolognih subkortikalnih možganskih omrežij, ponuja prepričljiv dokaz o obstoju skupne evolucijske prvinske čustvenosti.

Izjavljamo naslednje: »Zdi se, da odsotnost neokorteksa ne pomeni, da organizem ne zmore doživljati čustvenih stanj. Konvergentni dokazi kažejo na to, da imajo nečloveške živali nevroanatomsko, nevrokemično in nevrofiziološko podlago zavestnih stanj, vključno z zmožnostjo namernega vedênja. Dokazi torej kažejo, da nevrološka podlaga zavesti ni edinstveno človeška. Značilna je tudi za nečloveške živali, vključno z vsemi sesalci in ptiči ter mnogimi drugimi bitji, vštevši hobotnice.«  

*Cambriško deklaracijo o zavesti je napisal Philip Low, uredili pa so jo Jaak Panksepp, Diana Reiss, David Edelman, Bruno Van Swinderen, Philip Low in Christof Koch. Javno so jo razglasili Low, Edelman in Koch 7. julija 2012 na konferenci v spomin Francisa Cricka o zavesti pri ljudeh in nečloveških živalih na Churchill kolidžu Univerze v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Udeleženci konference so deklaracijo podpisali istega večera v prisotnosti Stephena Hawkinga v sobi Balfour hotela du Vinin v Cambridgeu. Slovesno podpisovanje so obeležili v oddaji »60 minut« medijske hiše CBS.

Konferenca:

Deklaracija:

Prevod: Veganska iniciativa


Ni komentarjev:

Objavite komentar