sreda, 16. maj 2012

Čustveno življenje živali, Genova, 12.-13. maj 2012

Minuli vikend se je v italijanskem obmorskem mestu Genova na Pedagoški Fakulteti v sodelovanju z italijanskim Inštitutom za bioetiko odvijal posvet z naslovom »Čustveno življenje živali«. Udeležili so se ga številni strokovnjaki: veterinarji, zdravniki, filozofi, pravniki, sociologi, pa tudi aktivisti s področja zaščite in osvoboditve živali (Animals Asia, Nacionalna Agencija za zaščito živali ENPA in Antivisekcijska liga LAV). Prisotni so bili povečini italijanski strokovnjaki (Bruno Fedi, Luisella Battaglia, Ilaria Ferri), gostili pa so tudi Kima Stallwooda. Glavni oder je bil rezerviran za vodilnega svetovnega etologa in biologa Marca Bekoffa, poznanega tudi kot tesnega sodelavca primatologinje Jane Goodall. Na posvetu je bila tudi Sara Štuva z Univerze na Primorskem, ki je pripravila tole poročilo.

Bekoff je prisotne nagovoril z uvodnimi besedami, da je človek v primerjavi z ostalimi živalmi »tisti, ki ustvarja največ potomcev, tisti, ki največ potroši in izrablja, tisti, ki pušča največ sledi za seboj, tisti, ki je zelo vsiljiv, aroganten in gre, kamor se mu trenutno zahoče.« To je slaba plat človeka, ki ji Bekoff sicer ne želi dajati teže. Po njegovem se je namreč potrebno vselej ozreti na pozitivne vidike in na plemenita dejanja, ki jih človek naredi iz sočutja in ljubezni do drugih bitij, ob tem pa poudari, da »ljubezni in sočutja ni nikoli preveč.«

 
Brezsmiselno in energijsko potratno je prerekanje s trdoglavo in brezkompromisno nasprotno mislečimi. Prav ti, ki klišejsko omalovažujejo ostale, ki v živalih vidijo svoje sorodnike, pozabljajo, da obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da si z ostalimi sesalci (in nekaterimi drugimi vrstami) delimo limbični sistem, možganski center za čustvovanje. Čustvovanje in sposobnost za bolečino pa se zdita tista primarna in neizpodbitna kriterija za moralno spoštovanje živali.

Nenehno potrjevanje človeku analognih sposobnosti pri živalih se marsikomu zdi nadvse nepotrebno, saj že ob samem pogledu na žival in v sobivanju z njo intuitivno ve, da je temu tako. Seveda pa je potrebno pri tem ohranjati mero »kritičnega antropomorfizma«, ki upošteva znanstvena dognanja (in to Bekoff, ki mu očitajo antropomorfičen pristop, tudi počne). Etologija pravi, da prepogosto pozabljamo, da imajo živali, če pustimo ob strani evolucionistično kontinuiteto, začrtano od Charlesa Darwina, ogromno čutov, ki se od človekovih razlikujejo. Čeprav kdaj pa kdaj menimo, da z določenim ravnanjem živalim koristimo, delamo ravno nasprotno.

Spoznanja etologije (in njenih različic) ter biologije imajo nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju védenja o živalih. Potrjujejo že izoblikovano filozofsko smer zadnjih 30 let, ki pravi, da je potrebno številnim bitjem na Zemlji priznati in spoštovati njihovo drugačnost, ne pa jih podrejati antropocentrični homogenizaciji njihovih lastnosti po meri človeka. V tem je bistvo kritičnega oz. biocentričnega antropomorfizma: živali so nam podobne, saj si delimo celo vrsto skupnih lastnosti, vendar je vsaka, prav tako, kot je vsak posameznik, unikatna. To je temelj moralnega spoštovanja.

Nadvse zanimivo je bilo opaziti, da je Italija polna strokovnjakov z naravoslovnega področja (zdravnikov, veterinarjev, biologov), ki se pri svojem delu ukvarjajo z živalmi in so prepričani v znanstveno in etično neustreznost izkoriščanja živali za človekove potrebe; nekaj, česar Slovenija še ne premore. Italija pa se od Slovenije razlikuje tudi po tem, da je že 20 let v veljavi Zakon 413/1993 o ugovoru vesti za poskuse na živalih. Med veterinarji in zdravniki je kar nekaj takih, ki niso samo uveljavili te pravice, temveč so izbrali tudi veganski način življenja.

In če smo udeleženci odšli z upanjem na boljši svet, je izjava prisotnega veterinarja še kako dobrodošla za tiste, ki še niso na strani zaščitnikov (vseh) živali: »Zrezek že napolni želodec, izprazni pa razsodnost!«


Ni komentarjev:

Objavite komentar