sreda, 31. avgust 2011

Svobodna Yvonne


Pred tremi tedni smo poročali o kravi Yvonne, ki je konec meseca maja pobegnila s farme in se uspešno izmikala
  • lovcem, ki so jo hoteli ustreliti,
  • prostovoljcem, ki so jo hoteli rešiti pred lovci,
  • helikopterjem, opremljenim s toplotnimi kamerami,
  • posameznikom, katerim je za njeno prijetje nek nemški časnik obljubil 10,000 eur nagrade,
  • jasnovidki (ki je rekla, da je po telepatski povezavi "govorila z Yvonne, ki pravi, da ji gre dobro, ni pa še pripravljena zapustiti skrivališča") ter
  • vabam v obliki (menda) privlačnega vola Ernsta, Waltraud, sotrpinke s farme, ki so jo rešili aktivisti in prav tako rešenega Yvonnine teličke Friesi. Waltraud in Friesi je Yvonne sicer ponoči obiskovala, ni pa se dovolila ujeti.

Po skoraj 100 dneh bivanja v bavarskih gozdovih se je Yvonne, za katero vodja zavetišča za živali pravi, da je "spretna kot podlasica", očitno privadila novega življenja v divjini. Tisti, ki so jo za trenutek ali dva uspeli zagledati, poročajo, da se vede kot divja žival.

Sedaj z veseljem sprejemamo novico, da so v ponedeljek nemške oblasti prepovedale lov na Yvonne. V zavetišču Gut Aiderbichl, ki je "kupilo" Yvonne, pravijo, da ima dovolj vode in hrane - vsaj do pozne jeseni. Če se tedaj odloči dovoliti se ujeti aktivistom, jo bodo odpeljali v Gut Aiderbichl, kjer se bo pridružila Waltraud in Friesi, vse tri bodo pa do (naravnega) konca življenja lahko uživale svobodo na prostranih pašnikih, kjer jim ne bo nihče hotel škodovati.

Vir:

sobota, 27. avgust 2011

Ljudje ne potrebujemo mesa


To, da smo ljudje sposobni jesti meso, še ne pomeni, da ga tudi potrebujemo. Čeprav nekateri zgodovinarji in antropologi pravijo, da je človek zgodovinsko omnivor, naša anatomska oprema (zobje, čeljusti, prebavni sistem) tega ne potrjuje. Naša telesa so v praktično vsakem pogledu prilagojena rastlinski prehrani, ne pa trganju in prebavljanju mišic, kože, žil, kit, črev in organov s teles živali. Naši zobje imajo ravne površine, primerne za mletje (ne trganje), čeljusti pa lahko premikamo levo in desno in tako žvečimo. Slednje je lastnost rastlinojedcev; pri mesojedcih bi lateralno fleksibilna čeljust pomenila visoko verjetnost poškodbe. Mesojede živali hrane ne žvečijo, temveč kose trupla cele pogoltnejo; zato ne potrebujejo zob z ravnimi površinami.
Ljudje imamo podočnike, ki pa so premajhni za zabadanje in trganje, za kar podočnike (čekane) uporabljajo plenilci. Če primerjamo zobe človeka in gorile, opazimo, da imajo gorile neprimerljivo večje podočnike, pa se ne prehranjujejo z mesom.
1-človek, 2-krava, 3-mačka, 4-pes, 5-konj

Človeško črevesje je zelo dolgo in zavito, zaradi česar hrana le počasi potuje skozi naš prebavni trakt, kar telesu omogoča maksimalno absorbcijo hranilnih snovi, preden zaužito hrano izločimo. Živali, ki se redno prehranjujejo z mesom, imajo izredno kratko črevesje, saj se v mesu nahaja veliko patogenov, če ni hitro procesirano in izločeno, pa začne tudi gniti. Meso (tudi morskih živali) zagnije v roku 4 ur po zaužitju, ostanki se pa oprimejo želodčnih in črevesnih sten in tam ostanejo še 3-4 dni ali celo dlje.
Črevesa ljudi in mesojedih živali so zelo različna:

Naša želodčna kislina nima PH vrednosti, ki bi omogočila uspešno prebavljanje mesa brez toplotne obdelave. PH v želodcih mesojedih živali je največ 1, rastlinojedih pa 4-5 (in tako je tudi pri človeku). Želodna kislina je pri človeku in rastlinojedih živalih pravzaprav dvajsetkrat šibkejša kot pri mesojedih živalih! Hkrati ima človek (enako kot rastlinojede živali) lastnosti, ki jih mesojede živali nimajo, na primer močno razvite žleze slinavke ter bazično slino s pitalinom za razgradnjo ogljikovih hidratov v zrnju in sadju. Slina mesojedcev je kisla in ne bazična, kar omogoča razgradnjo mesa. 
Če bi ljudje potrebovali meso, zakaj bi naša telesa imela lastnosti rastlinojedca?
American Dietetic Association, največje svetovno združenje nutricionistov, razlaga, da se je "večina človeške populacije skozi večino človeške zgodovine prehranjevala izključno ali skoraj izključno rastlinsko, še zmeraj pa vegetarijansko." Velik delež sveta še danes tako živi. Tudi v najbolj industrializiranih deželah obsedenost z mesom ni stara več kot 100 let. 
Trditev, da ljudje potrebujemo meso, je prav tako nesmiselna kot vprašanje "Če naj ne bi jedli živali, zakaj so potem narejene iz mesa?"

petek, 26. avgust 2011

Če bi vsi ljudje postali vegani, ali ne bi živinorejci ostali brez službe?


Ne. Tudi proizvajalci računalnikov Commodore, okov za človeške sužnje ali viktorijanskih "večnih" tablet iz antimonija niso ostali brez službe.
Za milijarde živali, ki so vsako leto zaklane, je nenadna masovna odločitev ljudi za veganstvo le malo verjetna, pa vendar… Če bi vse človeštvo srečala pamet in bi jih prevzelo sočutje ter spoštovanje do vseh drugih živih bitij in bi naenkrat prenehali pobijati živali, bi v tistem trenutku gotovo veliko ljudi ostalo brez dela. Pa ne za dolgo! Ko se zmeraj več ljudi odloča za veganstvo, se povpraševanje po mesu in drugih "proizvodih" zmanjša, hkrati pa se poviša povpraševanje po ostalih izdelkih. Podjetje ali posameznik se zaradi nenadne odsotnosti povpraševanja po "njegovem" izdelku postopoma omeji na na manjšo proizvodnjo, oziroma se prilagodi novim zahtevam tržišča in proizvaja druge izdelke.

Tovrstno vprašanje je lahko in tudi je bilo uporabljano za upravičevanje suženjstva: "Kaj bo pa z vsemi ubogimi lastniki plantaž, če odpravimo suženjstvo?" Sužnjelastniki so resda "utrpeli" velike izgube, ko več niso imeli brezplačne delovne sile. Mar to pomeni, da bi morali dovoljevati suženjstvo zavoljo ugodja elitne peščice?

nedelja, 21. avgust 2011

Vitamin B12, drugi del


Drugi del članka dr. Gine Shaw D.S., M.A., AIYS (Dip. Irid.) (prevod Veganska Iniciativa). Vir: http://libaware.economads.com/b12issue.php (dostop 18.8.2011)
_________________________________________________________________________

Navidezne koristi jemanja prehranskih dodatkov pri človeku pospešijo metabolizem, da bi se te škodljive snovi čimprej izločile. Posledica tega je stimulacija telesa in iluzija izboljšanega zdravja. V resnici je ravnovesje med hormoni, vitamini, encimi, minerali itd. zelo občutljivo. Znanstveniki o tem ne vedo prav veliko. Te snovi ne delujejo posamično, ampak za uspešno delovanje potrebujejo druge faktorje, eden izmed katerih so maščobe. O življenju znotraj celice ne vemo veliko. Uporaba prehranskih dodatkov lahko poruši to občutljivo ravnovesje in škoduje telesnim funkcijam. Zdravje se poslabša sorazmerno z neravnovesjem, ki se pojavi.

Vitamin B12 v komercialnih tabletah je pridobljen od bakterij, ki so globoko fermentirane. Zdravo telo bo ponavadi izločilo fermentirane snovi. Glavni problem z dopolnili v obliki tablet je, da: 1) ne vsebujejo stotin drugih hranil, ki jih potrebujemo za zdravje in se nahajajo v presni hrani, in 2) vsebujejo umetne snovi oziroma kontaminante, ki so zdravju škodljivi.

Sintetični vitamini in minerali so anorganski in kot takih jih človeško telo ne more izkoristiti. V proizvodnji 'prehranskih dopolnil' morajo večinoma uporabljati kemično čiste snovi. Če bi znanstveniki uporabljali naravno pridobljena hranila, bi tablete bile prevelike in jih ne bi bilo mogoče pogoltniti. Poleg tega je dodan še kemični 'nosilec', da je izdelek sprejemljivega okusa za potrošnika. Ti kemični nosilci so, kot vse kemikalije, za človeški organizem toksični. Povzročajo stimulacijo telesa in so le iluzorno zdravilo.

Dr. John Potter iz Fred Hutchinson Cancer centra v Seattlu pravi, da "čarovnija hrane temelji na tisočih kompleksnih interakcij ducatov različnih fitokemikalij, ki jih je v tabletah težko posnemati. Medtem ko je 190 raziskav zanesljivo potrdilo koristi sadja in zelenjave, so dokazi o koristi dodatkov komaj zaznavni." Vitamini, minerali, hormoni itd. ne delujejo vsak zase, temveč v simbiozi. Za svoje delovanje potrebujejo druge sestavine. Ko so razmerja teh visoko kompleksnih substanc spremenjena, se lahko zmanjša njihova efektivnost. Če gre za preveliko količino neke substance, to lahko povzroča izčrpavanje življenjske energije, če mora človeški organizem (ali organizem drugih živali) izločiti višek. Tudi kadar gre za deficit vitamina B12 je dvomljivo, da gre za pomanjkanje le te substance. Najbrž so potrebni bolj zdrava prehrana in življenjski pogoji, včasih lahko pomaga tudi post. 

Dr. Douglas Graham v svoji knjigi "Nutrition and Athletic Performance" razloži, da so prehranski dodatki dokazano nezadostna in nepopolna metoda zagotavljanja hranilnih snovi, saj znanstveniki ne morejo posnemati delikatnih naravnih ravnovesij. Glede na ocene, da je 95% hranilnih snovi še neodkritih, se sprašuje, zakaj bi ljudje želeli svojo prehrano dopolnjevati s posameznimi hranili, namesto da bi jedli polnovredno hrano. Za večino hranilnih snovi je znano, da je njihovo delovanje simbiotično povezano z vsaj osmimi drugimi hranilnimi snovmi in, če to upoštevamo, je stopnja zdravega zalaganja katerekoli hranilne snovi v komponentni obliki 'zanemarljivo majhna'. Pojasni še, da "noben poskus, da bi živalski ali človeški organizem ohranili zdrav ali celo živ na osnovi izključno prehranskih dopolnil, ni bil uspešen."

Dan Reeter iz Bio-Systems Laboratories v Koloradu ustvarja enega najcelovitejših računalniških centrov za biološko testiranje prsti. Na podlagi svojih obsežnih testov ugotavlja, da imajo rastline v organsko obdelovani zemlji bistveno višje količine uporabnega vitamina B12. O prisotnosti vitamina B12 poročajo tudi pri divjih sadežih ter divjih in doma vzgojenih rastlinah.

Avtor trdi, da so živila živalskega izvora slab vir vitamina B12, saj prisotnost drugih snovi v teh živilih neizogibno uniči uporabnost tega vitamina. Raziskave kažejo, da tisti, ki se  odločijo za tipično prehrano, ki sloni na živilih živalskega izvora, potrebujejo več vitamina B12 kot tisti, ki se prehranjujejo izključno rastlinsko. Vzrok za to je prebavna atrofija, ki jo povzroča tipična prehrana. Ker je B12 v živalskih produktih vezan s peptidno vezjo, iz katere ga je potrebno izvleči s pomočjo encimov, da bi se lahko absorbiral, zaradi oslabljene želodčne kisline in želodčnih encimov (le-tem škoduje prekuhana hrana) ni mogoče uspešno črpati vitamina B12 iz zunanje hrane. Tisti, ki se prehranjujejo s presno vegansko hrano, imajo močnejšo prebavo in dejansko več B12 dobijo preko reabsorbcije iz žolča kot z zunanjo hrano. Wolfe zatrjuje, da mikrobi, ki se naravno nahajajo v prsti, in bakterije, ki jih najdemo na divjih ter neopranih vrtnih rastlinah, zadostujejo našim potrebam po vitaminu B12. Ti mikrobi se naselijo in podvojijo v našem prebavnem traktu, če nista prisotna fermentacija ali gnitje.

Vredno je tudi upoštevati, da je uradno priporočen dnevni vnos vitamina B12 določen za povprečnega človeka, ki se prehranjuje s kuhano hrano (meso in zelenjava v razmerju 1:2), kadi in pije alkohol. Komercialni interesi nedvomno izredno precenjujejo naše potrebe po mnogih snoveh. Te študije ne povejo ničesar o potrebah zdravega vegetarijanca. Zelo težko je določiti precizne individualne potrebe po kateremkoli vitaminu ali hranilu in prevelika količina kateregakoli vitamina ali druge hranilne snovi  je za naš organizem nepotrebno breme. Faktorji kot na primer hitrost presnove ali stres lahko naše potrebe pogosto spreminjajo.

Dr. Victor Herbert v American Journal of Clinical Nutrition (1998, Volume 48) poroča, da na dan zadostuje le 1 mikrogram vitamina B12. Potreba po tako majhni količini morda ni zadostna razlaga, zakaj presnojedi vegan na primer potrebuje manj B12 zaradi izboljšanega delovanja želodca in dobre sposobnosti recikliranja vitamina B12. (Kuhanje uničuje mikrobe in visoko sterilizirana, kuhana veganska prehrana črevesju ne zagotavlja nujno dovolj kvalitetne flore.) Sposobnost absorbcije B12 je pri zdravih posameznikih višja kot pri nezdravih. Študije, temelječe na zdravih posameznikih z indijskega podeželja so pokazale, da noben posameznik ni kazal simptomov pomanjkanja B12, čeprav so pri njih namerili le med 0.3 in 0.5 µg B12.

Dr. Gabriel Cousens trdi, da deficit vitamina B12 tipično povzroča oslabljena absorbcija preko črevesja in ne pomanjkanje tega vitamina v prehrani. Annie in dr. David Jubb zagovarjata tezo, da ljudje že tako dolgo živimo v tako sterilnem, antiseptičnem okolju, da so ti potrebni simbiotski organizmi komajda še prisotni v naši prehrani. Prepričana sta, da z vnosom v prsti živečih organizmov človek lahko vzdržuje ogromno zalogo nekodiranih protiteles, ki so pripravljena spremeniti specifične patogene na naraven način - pojesti je potrebno le malo prsti!

Če je oseba zdrava ter se prehranjuje z zdravo vegansko prehrano, ki vsebuje visok delež presne hrane, se nima navade prenajedati, uživa pravilne kombinacije živil, v splošnem ne zlorablja svojega telesa ter se občasno posti, je le malo verjetno, da se bodo pri tej osebi razvili simptomi deficita B12, če le predhodno ni imela uničene črevesne flore. Pomanjkanje vitamina B12 je navadno pokazatelj večjih problemov, kot so slaba črevesna flora, slaba absorbcija, pa tudi pomanjkanje sončne svetlobe.

Harvey Diamond se ne čudi, da ljudje ne vedo, kje pridobiti zadostna hranila, saj so informacije o hranilnih snoveh zmedene in kontradiktorne. Žal so nekateri ljudje tako globoko zavedeni in prestrašeni, da jih pred multimilijonarskimi mesno, mlečno in petrokemijsko (sintetična prehranska 'dopolnila') industrijo ne reši nobena količina zdrave logike niti  podatkov. Resnica je ta, da so vse hranilne snovi, ki jih organizem potrebuje, vsebovane v hrani, ki je za ta organizem naravna (za človeka je to surova rastlinska hrana). Mati Narava zagotavlja vse, kar je potrebno. Zakaj bi nas ustvarila kot naravne rastlinojedce, če rastline ne bi zagotavljale vitamina B12? Če se ga ne da zagotoviti s presnimi sadeži, zelenjavo, oreški, semeni ali kalčki, potem ga NE POTREBUJEMO! Če ga divji sadeži in ekološko pridelana živila vsebujejo le malo, to ne pomeni, da ga ni dovolj. Pomeni, da ga potrebujemo zgolj majhno količino!

Prodajalci tablet hitro rečejo, da je naša prst pomanjkljiva, vendar Diamond in drugi dokazujejo, da seme ne bo vzklilo, ali pa se rastlina ne bo pravilno razvijala, če nima na voljo vseh snovi, ki jih potrebuje. Poleg tega rastline iz zemlje črpajo le okoli 1% hranil, ki jih potrebujejo; ostalo prejmejo iz sončne svetlobe, vode in zraka.

Če se izkaže, da vam primanjkuje vitamina B12, bodo verjetno potrebne določene nujne prehranske spremembe in morda je koristen tudi post.  V vsakem primeru se ob prehodu na bolj zdravo prehrano, pa naj bo to vegetarijanstvo, veganstvo ali presno veganstvo (za optimalno zdravje), prehranjujmo čimbolj naravno in ne posvečajmo pozornosti tistim, ki priporočajo pretirano umivanje sadja in zelenjave s krtačo. Kupujmo ekološko pridelano hrano, pridelujmo jo na domačem vrtu in nabirajmo divje rastoče rastline, pri umivanju pa ne bodimo pikolovski. Tako, kot je naravno!

Opozorilo: odsvetujemo post, ki traja več kot dan in pol brez strokovnega nadzora, saj morajo daljše postenje nadzorovati kvalificirani strokovnjaki.

2. 'The Life Science Institute Course in Natural Health' - 1986
3. 'Nutrition and Athletic Performance', Dr D. Graham, 1999
4. 'Female Balance' article 2001 -K Perrero www.living-foods.com
5. Human Anatomy and Phyisology - Marieb - 1999
6. Correspondence with Dr Vetrano and family 2001
7. 'The Sunfood Diet Success Story' by David Wolfe
8. B12 article by the Vegan Society
9 . B12 article by the Vegetarian Society
10. 1990 'Solstice Magazine' article
11. 'Rethinking B12' article by Dr V. V. Vetrano

petek, 19. avgust 2011

Vitamin B12, prvi del


Prvi del članka dr. Gine Shaw D.S., M.A., AIYS (Dip. Irid.) (prevod Veganska Iniciativa). Vir: http://libaware.economads.com/b12issue.php (dostop 18.8.2011)
_________________________________________________________________________

Problematika vitamina B12 večini veganov, vegetarijancev in presnojedcev ni nova. Proizvajalci prehranskih dodatkov v nakup svojih izdelkov prepričajo mnogo ljudi, ki jih skrbi, da bi jim lahko česa primanjkovalo.  V tem članku bom naslovila več aspektov problematike vitamina B12 in iz različnih zanesljivih (nedobičkonosnih) virov poskusila sestaviti popolno sliko.

Pomanjkanje vitamina B12 je resna zdravstvena težava, vendar nikoli ne gre za deficit zgolj B12, saj nikoli ne prihaja do pomanjkanja le enega vitamina ali minerala. Znaki pomanjkanja vitamina B12 so, ko dosežejo raven opaznosti, precej hudi. Utrujenost, bledost, neješčnost, zmedenost, blodnje, paranoja, izguba telesne teže itd. so le nekateri izmed pokazateljev, da človeku morda primanjkuje vitamina B12. Po mojem mnenju je ME (myalgic encephalomyelitis) posledica pomanjkanja vitamina B12. Če menite, da  imate premalo vitamina B12, je priporočljivo nemudoma obiskati zdravnika, ki se dobro spozna na pomanjkanje vitamina B12. Če tega deficita ne zdravimo, je lahko tudi smrtno nevaren.

Uradna priporočila v Združenem Kraljestvu so se v zadnjih letih zmanjšala - predhodno so bile ocene potreb človeškega telesa previsoke. Ministrstvo za zdravje tudi priznava, da imajo nekateri ljudje podpovprečne potrebe po B12.  Za vse življenje zadostuje 40mg B12, kar v kristalni obliki ni večje od sedmine tablete aspirina! Jemanje velikih količin tega vitamina v obliki tablet ni smiselno, saj se ga naenkrat ne more absorbirati več kot le 3 mikrogrami.

Vitamin B12 se izloča z žolčem in ga telo ponovno vsrka. Temu rečemo enterohepatična cirkulacija. Količina B12 v žolču se giblje med 1 in 10µg dnevno. Ljudje, katerih prehrana vsebuje le malo B12, vključno z vegani in nekaterimi vegetarijanci, lahko dobijo več B12 z reabsorbcijo kot pa s hrano. Reabsorbcija je razlog, da lahko traja tudi več kot 20 let, preden se pokaže pomanjkanje. Kadar pa do pomanjkanja pride zaradi napake v sami absorbciji, se bolezen lahko pojavi že v treh letih. Ker se v zdravem telesu vitamin B12 reciklira, bi v principu notranja sinteza B12 lahko zadoščala našim potrebam, tudi če ga ne bi v telo vnašali s hrano. Kadar pa je v naši prehrani premalo kobalta, pa dejanski problem ni oslabljena črevesna flora, ki sintetizira B12, temveč pomanjkanje kobalta (ki pa za absorbcijo spet potrebuje druge faktorje).

Med mnogimi polemikami o vitaminu B12 je tudi mišljenje, da čeprav se v želodcu proizvaja intrinzični faktor in čeprav vemo, da se vitamin B12 proizvaja v našem črevesju, so bakterije, ki ga proizvajajo, tako daleč v črevesju, da ga telo več ne more absorbirati. Ta trditev je na žalost še vedno prisotna, čeprav je, kot pojasnjuje dr. Vetrano, bila kot zastarela teorija znanstveno ovržena pred več kot 20 leti. Tudi Marieb v izdaji svoje knjige "Human Anatomy and Physiology" (Anatomija in fiziologija človeka) iz leta 1999 jasno pove, da ljudje absorbiramo B12 skozi črevesje.

Mnogo ljudi zatrjuje, da vitamin B12 vsebuje le hrana živalskega izvora. Tudi to ne drži. Naravno ne vsebuje B12 nobena hrana, niti rastlinskega, niti živalskega izvora. Vitamin B12  proizvajajo  mikroorganizmi. Vitamin B12 je tudi edini vitamin, ki vsebuje sledni element (kobalt), ki temu vitaminu daje tudi kemijsko ime (cobalamin), ki je v centru njegove molekulske strukture. Ljudje in vsi ostali vretenčarji potrebujemo kobalt, čeprav se asimilira le v obliki vitamina B12.

Vemo, da se pri ljudeh sinteza B12 samodejno odvija v tankem črevesu (v ileumu), ki je tudi primarno mesto absorbcije B12. Dokler imajo črevesne bakterije na voljo kobalt in določena druga hranila, proizvajajo vitamin B12. Dr. Michael Klaper dokazuje, da je vitamin B12 prisoten tako v ustih kot v črevesju. Da ga telo lahko uspešno vsrka, je potreben tudi mukoproteinski encim, ki se imenuje intrinzični faktor, in je navadno prisoten v želodčnih sokovih. Če je intrinzični faktor oslabljen ali odsoten, do sinteze B12 ne bo prišlo, ne glede na to, koliko ga je prisotnega v prehrani. K deficitu vitamina B12 lahko pripomorejo antibiotiki (prisotni tudi v mleku), alkohol (le-ta škoduje jetrom, zato tisti, ki pijejo alkohol, potrebujejo več B12), kajenje, prekuhavanje hrane in stres.

Nutricionalne analize mnogih živil so zastarele. Izvedene so bile v času, ko moderna tehnologija in znanstveni postopki še niso bili na voljo. Na primer, na embalaži malin v trgovini Tesco zdaj jasno piše, da 100g malin vsebuje 30% priporočenega dnevnega vnosa vitamina B12. To gotovo ne more biti edina rastlinska hrana, ki vsebuje ta vitamin. Prav zares, dr. Vetrano ugotavlja, da ameriške knjige o prehrani zdaj navajajo, da se B12 nahaja v vsakem živilu, ki vsebuje vitamine B kompleksa. Moderna tehnologija je namreč omogočila odkritje B12 v teh živilih, prej pa to ni bilo mogoče.

Avtor ne verjame trditvi, da je pomanjkanje vitamina B12 bolj pogosto pri veganih ali vegetarijancih (širjenje te trditve je najbrž še ena marketinška laž). Dejansko je potrebno temeljito preštudirati same študije, ki "kažejo na pomanjkanje B12 pri veganih", saj mnoge tega sploh ne dokažejo! Dejstvo je, v nasprotju s propagando mlečne in mesne industrije, da do deficita pogosto pride pri ljudeh, ki jedo meso - in to je znano že od leta 1959! [1]

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da tudi mnogo vegetarijancev in veganov jemlje antibiotike ali jedo živila, ki vsebujejo antibiotike - na primer čebulo, česen, močne redkve in drugo zelenjavo, bogato z gorčičnim oljem, ki lahko škoduje črevesni flori. Težava je v tem, da je poškodbe črevesne flore, če do njih pride, težko popraviti brez pravilne znanstvene oskrbe in prehranskih nasvetov. Mnogo pomembnejše je odpraviti probleme s črevesno floro kot zanašati se na tako imenovane dodatke. Ljudje, ki imajo fizične težave, za katere menijo, da jih povzroča premajhen vnos vitamina B12, v resnici pogosto zaradi slabe prebave hrane ne morejo pravilno asimilirati. Ko se uredi prebava, pa telo znova lahko uporablja in proizvaja B12.

Marieb v "Human Anatomy and Physiology" piše, da izredno bazično ali izredno kislo okolje lahko uniči vitamin B12. Potemtakem bi bil B12 v mesu zlahka uničen, saj je hidroklorna kislina, ki je prisotna v želodcu ob prebavi mesa, zelo kisla. To bi lahko pojasnilo, zakaj pri tistih, ki jedo meso, verjetnost pomanjkanja B12 ni manjša kot pri veganih, pa čeprav njihova hrana vsebuje B12. V mesu so pa seveda prisotni tudi antibiotiki! Seveda veliko tistih, ki jedo meso, s stalno prisotnostjo gnitja uničujejo koristne bakterije v svojem črevesju; gnitne bakterije, ki so naravno prisotne v mesu, so zelo obremenjujoče za telo.

Vedeti je potrebno tudi, da nizka vsebnost B12 v krvi še ne pomeni nujno pomanjkanja B12 v telesu kot celoti, saj je lahko skoncentriran v živih celicah (na primer v osrednjem živčevju). V vsakem primeru lahko lahko oseba, ki jemlje prehrambne dodatke, v krvnem obtoku veliko vitamina B12, to pa še ne pomeni, da ga je telo zmožno uporabiti za lastno sintezo (anorganskih vitaminov ni mogoče).  

[1] 'Fit for Life', Diamond, H. and M., 1987
____


Opomba (VI): Vitamin B12 (cyanocobalamin) je kompleksna molekula, ki jo v naravi proizvajajo mikroorganizmi.

sreda, 17. avgust 2011

Kolostrum

Kolostrum oziroma mlezivo je izloček mlečne žleze, ki nastaja tik pred in še nekaj ur po rojstvu in je namenjen izključno kot prva hrana novorojenca. Najpogosteje je rumeno obarvan, vsebuje pa veliko hranljivih snovi, potrebnih za rast, ter protiteles, ki novorojencu pomagajo razviti zdravo presnovo in odpornost. 


Novorojenci sesalcev še nimajo dobro razvitega imunskega sistema, njihov prebavni trakt pa je ob rojstvu praktično sterilen, zato je ob prihodu na svet kolostrum zanje izredno pomemben.




Človek, kot tudi drugi sesalci, potem, ko se odstavi od prsi, ne potrebuje izločkov mlečnih žlez niti svoje niti drugih vrst.




Kljub temu pa je v zadnjih 20-ih letih na policah lekarn in trgovin na voljo vedno več kolostruma krav in drugih živali - pogosto v obliki praška ali tablet. Predstavljajo ga kot neke vrste magično hranilo in izvir mladosti in to kljub temu, da sistem odraslega človeka sploh ne more izkoristiti imunoglobinov v kolostrumu. Najbolj pa to marketinško potezo občutijo novorojenci, ki so prikrajšani za kolostrum lastnih mater.




Farmerji materam odvzemajo kolostrum od 0-6 ur po porodu. S to prakso se je težko strinjati, četudi ga nekaj pustijo mladičem. Pa tudi mladički, predvsem telički, kolostrum pogosto dobijo skozi hranilni tank in ne naravnost od matere. Tele in krava se namreč zelo navežeta drug na drugega zato jih ponekod ločujejo že ob rojstvu, drugje pa nekaj dni kasneje. To je zmeraj zelo žalosten prizor. Otroka nasilno odvzamejo materi (s pomočjo, vrvi, palic in elektrošokov), oba pa še dolgo, očitno in glasno žalujeta drug za drugim.



Spet drugje se ponašajo s prijaznostjo do teličkov in jih pustijo ob materah dokler... se farmerji ne odločijo, da je zdaj bilo dovolj mleka za mladega telička in ga je potrebno odstaviti, saj mleko nujno potrebujejo ljudje. 




Tedaj teličkom onemogočijo, da bi še naprej sesali materino mleko: nataknejo jim razne nagobčnike ali pa jim v nos pripnejo ploščice, ki preprečujejo dostop do vimen oziroma imajo bodice, s katerimi tele zbada mater, ki posledično teličku ne dovoli več sesati.









torek, 16. avgust 2011

Ali se živali ne bi preveč razmnožile in umrle od lakote, če jih prenehamo jesti?

Živali na farmah je RES veliko. Samo v ZDA so leta 2008 število "glav živine" ocenili na 20 milijard, se pravi 65 krat toliko, kot človeških prebivalcev. Na podlagi teh številk se lahko resno vprašamo, kam to vodi. Morda kdo meni, da bi uboj teh živali bila najboljša rešitev, saj je za njihovo krmo namenjenih ogromno poljščin - v ZDA več kot 80% koruze in večina soje - količina, s katero bi letno nahranili 800 milijonov ljudi, ki po svetu umirajo od lakote.


A ne glede na to, koliko živali vsako leto pobijejo in pojedo, je živali vedno več. Razlog za to je preprost. Rejci izvajajo programe intenzivnega razmnoževanja in živali umetno oplajajo ter si želijo vedno več mladičev. V naravi, brez velikanskih valilnic in ostalih umetnih oblik reje, živali nikoli ne bi mogle doseči, kaj šele vzdrževati tako številčne populacije.
Beef Cattle Factory Farm
Nekateri mesojedci (oziroma karnisti) izražajo skrb da bi, če bi ljudje prenehali jesti meso, živali na farmah umrle od lakote, ali pa bile spuščene v divjino, kjer bi uničile naravno okolje in ravnovesje. Naše mnenje? Če smo te živali lahko prehranili do sedaj, jih lahko tudi v prihodnje - dokler ne umrejo naravne smrti.


Na žalost pa je tak scenarij malo verjeten. Najverjetneje je, da bodo ljudje postopoma jedli vedno manj živali, rejci pa jih bodo temu primerno manj razmnoževali. Nazadnje bi populacija živali s farm postala dovolj majhna, da bi bila primerljiva s populacijami drugih živali na svetu, in bi lahko spet svobodno živele, ekosistem pa bi postopoma dosegel naravno ravnovesje.


Vsakdo, ki postane vegan, povzroči dvoje:
  1. zmanjša povpraševanje po produktih živalskega izvora
  2. mesni, mlečni in jajčni industriji več ne plačuje, da zanj redijo in ubijajo živali
To povzroča spremembo v proizvodnji, saj se le-ta prilagaja potrebam in povpraševanju. Zato je posledično vzrejenih in ubitih manj živali.

nedelja, 14. avgust 2011

Rastlinska prehrana in otroci

Ob nedavnem tragičnem dogodku smrti 10-mesečnega otroka in odzivu medijev, ki so za smrt krivili veganstvo, ter nekaterih zdravnikov, ki so veganski način prehranjevanja označili kot neprimeren, Veganska Iniciativa podaja izjavo glede primernosti prehrane izključno rastlinskega izvora. Enostranske izjave in neobjektivno poročanje ustvarjajo sliko, da so vegani neodgovorne osebe, ki ogrožajo zdravje in življenje svojih otrok, kar je popolnoma napačno, saj kot večina staršev želijo z rastlinsko prehrano omogočiti in tudi omogočajo svojim otrokom bolj zdravo otroštvo.


Prehranjevanje brez živil živalskega izvora ni nov pojav. V nekaterih predelih sveta se tako prehranjujejo že stoletja. Tudi današnja družba na podlagi sodobnih raziskav pritrjuje primernosti in zadostnosti takega načina prehranjevanja. Žal pa opažamo prenizek nivo izobraženosti na tem področju, kot priznavajo tudi slovenski zdravniki sami. Ni prav, da zdravniki veganskim staršem ne znajo svetovati drugega kot to, naj hranijo otroke z živalskimi beljakovinami, veganstvo pa kategorično označijo kot zlorabo. Brez možnosti dostopa do kvalitetne strokovne pomoči je možnost, da se otroka prehranjuje nezadostno, veliko večja kot sicer. Zato izražamo pričakovanje in željo, da bi se lahko po kvalitetne informacije in pomoč tako med nosečnostjo kot med odraščanjem naših otrok z zaupanjem obrnili tudi na slovenske zdravnike, predvsem pediatre in nutricioniste. Tudi slovenske smernice za prehrano dojenčkov, predšolskih in šolskih otrok bi se lahko uskladile z najnovejšimi znanstvenimi dognanji.


Kot pravi Amanda Baker iz The Vegan Society, problem ni v tem, ali je prehrana otroka veganska ali ne; pomembno je, ali je zdrava: "Veliko otrok se prehranjuje slabo, pa niso vegani. Veganski starši morajo skrbno načrtovati otrokovo prehrano. Seveda obstajajo tudi pasti, a to velja za vse starše in vse načine prehranjevanja. V resnici je večina veganskih staršev nutricionistično dobro podkovanih in v prehrano vložijo veliko truda. Pravzaprav je veganom in njihovim otrokom mnogo lažje slediti smernicam zdrave prehrane kot drugim ljudem." Doda še, da so vegani žrtve slabe poučenosti zdravnikov, zdravstvenih in socialnih delavcev ter drugih staršev. "Pisali smo vsem splošnim ordinacijam, da bi zagotovili boljše informacije o veganstvu. Starši so lahko izpostavljeni pritisku ljudi, ki so iskreno zaskrbljeni, njihova skrb pa izvira iz zmot in nepopolnega razumevanja.[1]


Ameriška nutristionistična zveza (American Dietary Association), največja svetovna organizacija strokovnjakov za nutricionistiko, ter organizacija kanadskih nutricionistov (Dietitians of Canada) zavzemata stališče, da so primerno načrtovani vegetarijanski načini prehranjevanja, vključno z veganskim, zdravi, nutricionistično zadostni in lahko koristno vplivajo na preventivo in zdravljenje nekaterih bolezni. Dobro načrtovani tovrstni načini prehranjevanja so primerni za posameznike v vseh življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, otroke, adolescente in športnike.[2] Temeljite raziskave so ovrgle tudi napačno prepričanje, da so veganski otroci nižje rasti[3] ali pa da imajo nižje umske sposobnosti.[4]


Svetovno priznan pediater dr. Benjamin Spock v sedmi izdaji svoje knjige o negi in vzgoji otroka kot najprimernejšo priporoča prav vegansko prehrano: "Včasih smo zelenjavo, žita in stročnice videli kot priloge. V ospredje smo postavljali meso in mlečne izdelke ter se nismo preveč obremenjevali z maščobo in holesterolom v prehrani otrok. Zdaj smo o tem bolje poučeni. Raziskave zelo očitno kažejo, da so najpomembnejši zelenjava, žita, stročnice in sadje. Le-ti zagotavljajo hranilne snovi, ki jih otroci potrebujejo za rast, ne vsebujejo pa holesterola in živalskih maščob, ki povzročajo toliko težav."[5] V knjigi o čustvenih in fizioloških potrebah otrok od rojstva do drugega leta starosti je zapisal, da zmeraj več nutricionistov in zdravnikov (vključno z njim) na podlagi izkušenj in raziskav odsvetuje hranjenje otrok s katerimi koli živalskimi produkti ter navaja povezave med uživanjem le-teh in otroškimi boleznimi, alergijami, vnetji ušes, diabetesom in boleznimi v kasnejših življenjskih obdobjih, kot je rak, pa tudi srčni napadi in kapi.[6] Dr. Spock je bil član Zdravniškega odbora za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), ki zavzema znanstveno argumentirano stališče, da je veganska prehrana optimalna za zdravo rast in razvoj otroka.[7]


In kam po nasvet o veganski prehrani v otroštvu, med nosečnostjo in dojenjem? Poleg zgoraj omenjenih virov priporočamo še spletno stran The Vegetarian Resource Group[8], kjer dr. Reed Mangels, strokovnjak za rastlinsko prehrano, ki je s sodelavci izvedel več pomembnih in temeljitih znanstvenih raziskav, veganskim staršem ponuja izčrpne informacije o pravilnem načrtovanju veganske prehrane. Na spletni strani Vegan Health[9] poleg informacij o prehrani najdemo še prispevke o izkušnjah veganskih družin in fotodnevnike veganskih otrok. Prav tako sta odlična vira tudi spletni strani Viva[10] in The Vegan Society[11]. Dr. Michael Greger na spletni strani Nutrition Facts[12] v kratkih videoprispevkih, ki se nanašajo na strokovno literaturo, na lahko razumljiv način odgovarja na pogosta vprašanja in obravnava tudi manj znano tematiko.


[1]http://www.guardian.co.uk/lifeandstyle/2010/apr/20/veganism-safe-children
[2]Craig, W.J., Mangels, A.R., 2009. Position of the American Dietetic Association: vegetarian diets. Journal of the American Dietetic Association, 109(7), pp.1266-1282.
[3]Carter, J.P., Furman, T., Hutcheson, H.R., 1987. Preeclampsia and reproductive performance in a community of vegans. Southern Medical Journal, 80(6), pp.692-697.
[4]http://nutritionfacts.org/videos/iq-of-vegetarian-children-2/
[5]Spock, B., Parker, S. (1998). Dr. Spock's baby and child care. New York, Pocket Books.
[6]Spock, B., Stein, M. T. (2001). Dr. Spock's the first two years: the emotional and physical needs of children from birth to age two. New York, Pocket Books.
[7]http://www.pcrm.org/health/veginfo/vegetarian_kids.html
[8]www.vrg.org/nutrition
[9]http://www.veganhealth.org/articles/preginfchil
[10]http://www.viva.org.uk/guides/motherandbaby.htm
[11]http://www.vegansociety.com/lifestyle/nutrition/infants-and-children.aspx
[12]http://nutritionfacts.org/

petek, 12. avgust 2011

Pekel na zemlji

Odličen dokumentarec Workings Man's Death novinarske mreže Al Jazeera o (ne)spoštovanju fizičnega dela v današnjem svetu v prvem delu prikazuje tržnico v mestu Port Harcourt v Nigeriji. Okolje in dogajanje bi težko opisali drugače kot pekel na zemlji. Nedvomno to velja tako za živali, ki jih pobijejo na tej tržnici, kot tudi za ljudi, ki to delo opravljajo v grozljivih razmerah.

Podobno se dogaja tudi v "zahodnem" svetu, a je vse skrito pred očmi in podrejeno higienskim standardom. Tudi tu so pogosto skriti očem zelo slabi pogoji za delavce.

Izkoriščanje v industriji ubijanja živali in predelave njihovih teles je skupno tako živalim kot ljudem.

Prvi del dokumentarne serije Workings Man's Death. Nakateri prizori so pretresljivi; ubijanje živali ni prikazano.

četrtek, 11. avgust 2011

Držimo pesti za Yvonne

Meseca maja je z neke avstrijske farme v zadnjih tednih intenzivnega hranjenja pred zakolom uspelo pobegniti kravi, ki so jo ljudje kasneje poimenovali Yvonne. 
Že nekaj časa se nahaja na Bavarskem in se spretno izogiba lovcem. Naučila se je hranjenja ponoči, da se podnevi lažje skriva. Pred dnevi pa je prečkala cesto prav v trenutku, ko je mimo peljal policijski avto, in oblasti so se nemudoma odločile, da jo je potrebno ustreliti, ker da je nevarna.
Sedaj se odvija tekma med lovci in policaji na eni, in aktivisti za pravice živali na drugi strani. Le-ti so si s plačilom 700 eur zagotovili "lastništvo" Yvonne in se jo sedaj trudijo najti, preden jo oblasti ustrelijo. Želijo jo prepeljati v zavetišče, kjer bo lahko do naravne smrti živela brez strahu pred lovci in klavci.
Tam jo že čaka prijateljica, poimenovana Waltraud, katero je aktivistom tudi uspelo "odkupiti" na farmi, od koder je pobegnila Yvonne. Rešiti jim je uspelo tudi telička Waldi.


Vira:

sreda, 10. avgust 2011

Miši v hiši

Miške so pametne, spretne in prikupne živalice, ki jih pa vendar raje opazujemo v naravi in ne kot goste v naših stanovanjih. Če se naselijo v našem domu, se hitro razmnožijo, za seboj puščajo iztrebke in se pregrizejo skozi skoraj vsako vrsto materiala, preselitev miši nazaj v naravo pa je zamudna ter stresna tako za miš kot za človeka. Zato je najbolje poskrbeti, da miši sploh ne morejo v hišo.

  

KAKO MIŠIM PREPREČIMO VSTOP?

Mlade miši se lahko zrinejo že skozi 7mm široke špranje. Če lahko v režo potisnete svinčnik, potem bo skoznjo prišla tudi miš. Tudi nekoliko ožje špranje niso varne, saj si jo miš lastnoročno (oziroma lastnozobno) razširi. Poletje je primeren čas za temeljit pregled hiše in zadelanje odprtin, razpok in špranj. Ne le, da s tem zapremo potencialen vhod za glodalce in žuželke, temveč poskrbimo tudi za boljšo izoliranost hiše in manjšo porabo energije v hladnih mesecih.

Pozorni bodimo na naslednje predele:
  • mesta, kjer v hišo tečejo kabli oziroma napeljava (podzemna ali nadzemna električna, telefonska, plinska, TV napeljava pa tudi vodovod)
  • dimniki in izvodi za kuhinjsko napo, sušilni stroj ali klimatsko napravo
  • garaže in podstrešja
  • v starejših zgradbah se lahko pojavijo tudi razpoke v tleh ali stenah.
  • vsa vrata in okna; na pogosto odprta kuhinjska okna je smiselno namestiti zaščitno mrežo.
Pregled hiše in izolacijo lahko opravimo sami ali pa za to najamemo strokovnjaka. Omislimo pa si lahko tudi razne odganjevalce miši, kot so na primer napravice, ki oddajajo nam neslišen zvok, ki odganja miši. Tudi kosmom vate, prepojenim z oljem mentola, se bodo miši ognile (postavimo jih približno 1 meter narazen). V bližini hiše ne puščamo ostankov hrane, ki bi lahko privabile miši. To velja tudi za mačjo in pasjo hrano. Semena za ptiče nastavimo raje v krmilnico na drevesu ali samostoječo krmilnico, ne pa na okensko polico.

KAJ STORITI, ČE JE MIŠ ŽE V HIŠI?

Da imamo sostanovalca nam izdajo iztrebki ter znaki žvečenja.
Miši nikakor ne lovimo z lepilom ali strupom, ki povzročata izredno dolgotrajno in mučno smrt, nevarna pa sta tudi domačim ljubljenčkom in ljudem. To velja tudi za pasti, ki miši zlomijo hrbtenico in nastavljanje težkih loncev, podprtih s polovico oreha. Najprijaznejše in najefektivnejše so živolovke, v katere nastavimo dišeč priboljšek - priporočamo kikirikijevo maslo. V primeru, da uporabimo žičnato živolovko z vratci na vzmet, poskrbimo, da je dovolj velika, da vratca miši ne poškodujejo repa, ko se zaprejo. 
Nastavljeno past moramo redno preverjati, saj je ujetništvo za miško stresno. Ujeto miš odnesemo v gozd ali na travnik čimdlje od hiše in jo spustimo na mestu, kjer se ima možnost skriti v podrast.

torek, 09. avgust 2011

Pomagajmo osvoboditi majhna slončka (peticija)


Živalski vrtovi obstajajo zaradi ljudi, ne živali. Ograde se ne glede na velikost ali vegetacijo znotraj njih ne morejo primerjati z naravnim okoljem. Živali preživijo dan za dnem, leto za letom v isti ogradi, prisilno razstavljene obiskovalcem živalskih vrtov. 

Sloni, na primer, v naravi vsakodnevno prehodijo več milj in živijo v družinah, ki jih sestavlja okoli 10 odraslih slonov in več mladičev (ki sesajo materino mleko do starosti 4 ali 5 let). Zato ni presenetljivo, da sloni v živalskem vrtu kažejo znake stresa (kot na primer ponavljajoči gibi in zibanje; da bi to 'omilili', nekateri živalski vrtovi v hrano dodajajo pomirjevala) in v povprečju umrejo pri starosti 17 let, medtem ko v naravi živijo 50 do 70 let.

African Elephants - Herd

Malezijski živalski vrt Johor Zoo je še posebej znan po mučenju živali. Krokodilom ne nudijo dostopa do vode, velike mačke zapirajo v kletke, komaj dovolj velike za njihova telesa. Do lanskega leta, ko je ukrepala organizacija Nature Alert, so v trgovini znotraj zoo-ja prodajali divje živali, pred nekaj meseci pa je svet pretresla tudi novica o orangutanki, ki jo hranijo z ostanki sladkarij in učijo kaditi.


Pred kratkim pa je Nature Alert v rutinski preiskavi v skrivni ogradi odkril majhno, šele 2 leti staro slonico Paloh, uklenjeno v verige, ki so preprečevale, da bi se premaknila več kot za korak. Tudi po 48 ur je bila prisiljena pokončno stati na žgočem soncu in komaj se je še držala na nogah.Upravniki živalskega vrta so pojasnili, da je to priklenjanje del njenega "treninga", da bi jo naučili ubogati ljudi.


Paloh je ena od dveh osirotelih slonjih mladičev v Johor Zoo. Tam je zaprt tudi trileten samček Jeli. Manj kot 24 ur zatem, ko je Nature Alert javno objavil svoje izsledke, so zgroženi ljudje po vsem svetu izrazili nestrinjanje s takim početjem (sedaj je na Facebook-u že več skupin, ki si prizadevajo za osvoboditev majhnih slončkov) in 29. julija so Paloh sneli verige. 

Sedaj prosimo tudi vas, da na portalu Care2 podpišete peticijo, ki zahteva premestitev majhnih slončkov v primerno zavetišče. 


Vir:
http://www.freemalaysiatoday.com

ponedeljek, 08. avgust 2011

Svetovni dan mačk


Danes, 8. avgusta, je svetovni dan mačk. Zato ta prispevek posvečamo vsem mucam - velikim, divjim, potepuškim, družabnim, predvsem pa tistim, ki v zavetiščih še čakajo, da jim nekdo odpre srce in jim omogoči življenje, ki jim pripada.



Nekaj zanimivosti o mačkah:

- Mačke v povprečju spijo 12-14 ur dnevno, tretjino budnega časa pa posvečajo negovanju in umivanju.
- Mačke tacajo na mestu (pogosto je to mesto tudi človeško naročje), da označijo svoj teritorij, in sicer s potom, ki ga izločajo skozi šapice.
- Bele muce z modrimi očmi se pogosto rodijo gluhe.
- Mačke vohajo 14-krat bolje kot ljudje.
- Vidno polje domače mačke je široko 220º (vidno polje človeka le 180º).
- Telesna temperatura domače mačke je med 38 in 39ºC.
- Vzorec na smrčku muce je tako unikaten kot človeški prstni odtis.
- Mačke lahko razumejo človekovo počutje in čustva.
- Mačka lahko rodi skupno preko 100 mladičkov.
- Mačke rade žvečijo travo, mačjo meto, peteršilj in žajbelj. Več rastlin pa je za mačke strupenih (seznam najdete na primer tukaj http://www.catscans.com/plants.htm)
- Domače muce rade slišijo vaš glas. Pogovarjajte se z njimi in tudi one se bodo pogovarjale z vami.

Za konec pa posredujemo še povezavo na Simon's cat, kjer najdete 14 nadvse zabavnih risanih filmov o neki domači muci. Ideje zanje pravzaprav prihajajo od štirih muc: Hugh, Maisy, Jess in Teddy, za katere skrbi avtor risank Simon Tofield: http://www.simonscat.com/Films/

Vira:

Vir slike:

nedelja, 07. avgust 2011

Znanost?


Novicam o ustvarjanju živalsko-človeških zarodkov se pridružuje novica iz Koreje, kjer so s primešanjem DNK morskih vetrnic "ustvarili" genetsko spremenjene pse pasme beagle, ki pod UV lučko oddajajo zelen sij. Njihov največji "dosežek" je psička Tegon, ki za razliko od psov iz "prejšnjih generacij" ob rednem dodajanju nekega antibiotika v njeno hrano sije po celem telesu. 


Te psičke ustvarjajo z namenom, da na njih preizkusijo "efektivnost, toksičnost in doziranje" novih substanc, namenjenih za človeško uporabo. Nadalje želijo pri teh živalih "v študijske namene" vzpodbuditi Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen.




Korejci pa v tekmi absurdnosti niso prvi. V ZDA že nekaj let eksperimentirajo na podobno genetsko spremenjenih mačkah.


Poskusi na živalih so na samem vrhu človeške objestnosti in kratkovidnosti. To ni znanost, temveč navadno ugibanje, da o nepopisnih mukah, ki jih prestajajo živali v laboratorijih, sploh ne govorimo.